Svet zabave je bolj kot po zakonski zvestobi razvpit po prešuštvih in ločitvah. Rekorderka je še vedno Elizabeth Taylor z osmimi porokami in sedmimi ločitvami, z vsega poskusom manj ji pa sledita Zsa Zsa Gabor in Lana Turner. Med glasbeniki sicer obstaja nekaj razvpito dolgih zakonov oziroma zvez, kot so Keith Richards in Patti Hansen, ki sta skupaj od leta 1982, Bono in Ali Hewson (od leta 1982), Ringo Starr in Barbara Bach (od leta 1981) ter Ozzy in Sharon Osborne, ki se družita od leta 1982. A kot ste lahko opazili tudi sami, so to zveze, ki so nastale v osemdesetih, ko so bili z izjemo tedaj vendarle mladega Bona zvezdniki »iz ta hudega ven«, s čimer se misli na 60. in 70. leta, ko je bilo menjanje partnerjev v svetu glasbene industrije prej pravilo kot izjema.
V tem smislu sta bila Paul McCartney in Linda Eastman izjemna. Eastmanova je pred zakonom s McCartneyjem že imela hčer iz prejšnjega zakona, obenem pa tudi uspešno kariero fotografinje, saj velja za prvo žensko, katere fotografija je bila objavljena na naslovnici revije Rolling Stone. Znotraj razuzdanih rock okoliščin sta izpeljala paradigmo para srednjega razreda s štirimi otroki, ki ljubi bivanje v naravi, se drži vegetarijanstva, obenem pa še skupaj igra v glasbeni zasedbi. K tej idili velja dodati odnose s tastom, torej z očetom soproge Leejem Eastmanom, newyorškim odvetnikom, ki je McCartneyja zastopal po tem, ko so The Beatles razpadli.
Računovodsko-finančni kaos
Razlogov za razpad The Beatles je bilo mnogo, med drugimi ta, da je leta 1967 umrl Brian Epstein, njihov prvotni menedžer, in to potem, ko so istega leta 1967 ustanovili podjetje, ker so bile davčne stopnje za investicije nižje, kot če bi si denar zgolj razdelili. Beatles Ltd. se je sprva reklo podjetju, ki se je leta 1968 preimenovalo v Apple Corps, vendar pa se koncept kombiniranja užitkov s posli ni izkazal. Znana je anekdota, da so imeli zaposlenega tako imenovanega hišnega hipija, torej tipa, ki je bil neke vrste dvorni norček, zadolžen za proizvajanje avtentičnega hipi duha v poslovnih prostorih, ki ga pa tako in tako ni manjkalo. Šlo je za dve leti delovanja, o katerih zaposleni nemara še danes govorijo kot o najpomembnejši pustolovščini svojega življenja.
A v dveh letih delovanja se je Apple Corpsu zgodil računovodsko-finančni kaos in zadeve je veljalo reševati, pri čemer se člani skupine niso mogli sporazumeti, kdo bo rešitelj. John Lennon se je zavzemal za Alana Kleina, prav tako newyorškega odvetnika, ki je leta 1968 že prevzel vodenje The Rolling Stones, medtem ko je Paul McCartney navijal za svojega tasta Leeja Eastmana. Z Lindo se je poročil marca 1969. Na koncu je zmagal Lennon, ki je za Kleina prepričal tudi Georgea Harrisona in Ringa Starra. V začetku leta 1969, ko ga je Mick Jagger sicer že sumil, da krade Stonese, je Klein postal tudi menedžer Beatlesov, pri čemer je McCartney zavrnil podpis pogodbe, vendar pa so ga kolegi preglasovali.
Klein je vsekakor uredil finance in razmere pri Apple Corps, člani The Beatles so pa v kratkem zaslužili več, kot so v vsem obdobju, ko jih je vodil Brian Epstein, a McCartneyju, ki je zadnja leta zasedbo dejansko držal pri življenju, je bilo dovolj. Ob napovedi samostojnega albuma je oznanil izstop iz matične zasedbe, obenem pa je ob pomoči tasta Eastmana tožil nekdanje kolege. Leta 1973 je preostala trojica prav tako prekinila odnose s Kleinom, Lennon pa je ob tisti priložnosti dejal: »Recimo, da je imel Paul verjetno prav.«
Izšla v napetih okoliščinah
Že v času obstoja The Beatles so vsi člani posneli vsaj en solo izdelek, a McCartneyjeva plošča McCartney, ki jo je na štirikanalni magnetofon studer posnel sam doma med decembrom 1969 in marcem 1970, je bila prva plošča katerega od članov The Beatles, ki je izšla po tem, ko je skupina razpadla. Obenem velja za vzorčen primer DIY (do it yourself, naredi sam) izdelka. »Studer, en mikrofon in živci,« je McCartney pojasnil princip dela, po katerem je plošča nastala. Na plošči je sodelovala zgolj še Linda, ki se je priučila igranja klaviatur, ki jih je v nadaljevanju sobivanja z McCartneyjem vse do smrti igrala v skupini The Wings.
Plošča McCartney je izšla v napetih okoliščinah, saj je imela zasedba The Beatles posnet še zadnji album Let It Be, ki ga je produciral Phil Spector, s čigar udeležbo se McCartney prav tako ni strinjal. V pogajanjih, da bi solo album vendarle izdal po izidu albuma Let It Be, ki je izšel 8. maja 1970, McCartney ni popustil. Zaradi tega so ga preostali obtožili izdajstva oziroma nekorektnosti, kakršne ni bilo zameriti Lennonu, ki je skupino sicer zapustil že jeseni 1969, vendar pa s tem ni šel v javnost prav zavoljo skupinskih projektov, ki so še potekali. McCartneyju so drugi očitali, da je razpad matične skupine izkoristil za promocijo samostojnega izdelka. V takšnih okoliščinah tudi recenzije albuma niso bile ugodne. Javno je bil deležen kvalifikacij, da je edini beatle, ki je stagniral kot človeško bitje, da v glasbi »ni substance«, da je ignorantski do drugih, medtem ko se je Lennon izrekel, da je glasba na njegovem samostojnem albumu »sranje« oziroma da gre za »Engelbert Humperdinck glasbo«. Pa vendar. Šlo je za album Paula McCartneyja, kar je bilo dovolj, da je bil na lestvici dolgo na visokem drugem mestu, tik za albumom Simona & Garfunkla Bridge over Troubled Water. Obenem pa je dejstvo, da se je svojim remek delom približal kvečjemu v skladbi Maybe I'am Amazed. Ki je bila seveda posvečena Lindi, ki je po poroki z McCartneyjem postala ena najslavnejših Lind. Pravzaprav je bila ob Lindi Ronstadt dolgo najslavnejša predstavnica svojega imena, kajti druge Linde, kot so Linde Evangelista, Blair in Evans, so se pojavile kasneje. Seveda pa vsaj v našem primeru ne gre pozabiti vsaj še ene. Linde, v katero je bil zaljubljen Alan Ford.
