Leta 1889 je Ivan Tavčar izdal »antiutopični satirični roman« 4000, v katerem napoveduje, v kaj se bo čez čas spremenila Slovenija, če bo slovenski narod sledil oziroma popustil konservativnim idejam takratnega ljubljanskega škofa Antona Mahniča. Ta je leta 1884 objavil spis Indija Koromandija, v katerem se je ponorčeval iz naprednih pogledov Josipa Stritarja, nato pa leta 1889 v svojem listu Rimski katolik napovedal slovenskemu narodu, da do popolne uveljavitve katoliške ideologije ne bo »niti sprave niti premirja, ampak vojska na življenje in smrt« (RK I 627, 1889). Dogajanje zgodbe 4000 je omejeno na Ljubljano. Tako sem od prvega branja tega spisa enkrat v gimnazijskih letih v spominu ohranil vtis, da bo »visoko obzidana Emona, sedež slavnoznanih škofov« edino, kar bo ostalo od naše dežele.
Preveč občin vodi v preveč pokrajin
Politiki so nam leta 1994 iz dotedanjih funkcionalnih 62 občin Slovenijo razbili na 147 novih, leta 1998 pa se je od njih odcepilo še dodatnih 65 občin. Zdaj jih imamo 212. Vsakemu razumnemu državljanu je bilo jasno, da taka scena ne more dolgo zdržati. Očitno je šlo za proces, ki se ne ozira na koristi države in ljudi. Dogajalo se je nekaj, kar bo moralo prej ali slej pokazati prave barve. In tako smo zdaj pri pokrajinah, s posebnim statusom Ljubljane. Faktor škodnega nesmisla je bil pri občinah 3:1, pri pokrajinah pa je skočil na 15:1.
Neki družbeni pojav, ki ga opazujemo v kratkem časovnem intervalu, je v daljšem intervalu videti povsem drugače. Politični manever je preprost. Narediš nesmiselno potezo, razbitje Slovenije na množico občin pod pretvezo krepitve lokalne samouprave in približevanja odločanja vsakemu občanu. Počakaš, da mine nekaj časa. Generacije se zamenjajo, javnost ima kratek spomin. Nato ugotoviš, da je »sedanje stanje«, množica občin, nevzdržno. Rešitev je nova nesmiselna poteza, pokrajine.
Skladen regionalni razvoj ali razbitje države
Če naj razdelitev male Slovenije na pokrajine ustvari možnosti za skladnejši razvoj države, je vprašanje samoumevno: je to edini način? Finančna sredstva in kadri, ki so na voljo, bodo enaki, le da bodo obremenjeni z mnogo višjimi stroški in okornejšo logistiko. Prosto po znanem pravilu: če ne želiš česa rešiti, ustanovi komisijo. Če birokracija ni kos svoji nalogi, povečaj birokracijo.
Ponavljamo vajo, ki smo jo po nepotrebnem naredili z občinami, le da tokrat na višji in še mnogo dražji ravni. Če bi rad kdo rekel, da bomo za to dobili od Evropske unije nepovratna sredstva, bi v tem primeru pač šlo za bruseljski, ne za slovenski interes. Urad za skladen in decentraliziran razvoj z regionalnimi sedeži, na primer v Celju, Novem mestu, Postojni in Kranju ter operativnimi enotami po »pokrajinah« bi z mnogo manjšimi stroški lahko naredil mnogo več. Če ne drugega, bi prihranili pri plačah, nagradah in privilegijih vrhnjega menedžmenta in ostalo bi več denarja za programe. Težko prislužen denar vedno bolj obremenjenih državljanov se z lopatami in bagri razmetava na vse strani. Enaka in še mnogo hujša zgodba bodo pokrajine. Niso namreč problem samo stroški, čeprav bi že to moralo takoj ustaviti vsako nadaljnje korakanje v to brezumno smer. Resnična nevarnost je razbitje države. V mestni državici Ljubljani/Emoni bomo govorili katoliško slovenščino, naše druge pokrajine pa bodo razdeljene sosednjim državam, takoj ko bo Slovenija bankrotirala. Konec slovenskega naroda. Razprodaja vsega, razmetavanje proračunskega denarja in enormno zadolževanje nas neovirano pehajo v to smer.
Socialna država Slovenija se po letu 1991 dosledno razgrajuje
Sklepanje, da gre pri forsiranju pokrajin morda za uresničevanje cerkvenega interesa, je lahko napačno, vsekakor pa je logično. Hkratnost dogajanja okrog pokrajin ter priprav na epidemično jesen v draginji, pomanjkanju energentov in bližini vojne pokažejo, da se pritiski na slovenskega državljana ves čas stopnjujejo, ne glede na politično opcijo na oblasti. Privatizacija zdravstva in šolstva, širjenje prekarnega zaposlovanja in drugi podobni procesi tečejo nemoteno skozi vse menjave parlamentov, ministrov in premierjev.
Cerkev kot ključni akter v slovenskem političnem prostoru nima nobenega razloga, da bi se pritoževala nad rezultati volitev, kadar začasno stopi za krmilo leva politična opcija. Destruktivnim potezam vlade je takoj po osamosvojitvi v letih 1991/1992 (denacionalizacija, privatizacija, za povrh pa izbrisani in še kaj) sledil tako imenovani vatikanski sporazum, čemur se je po starem reklo konkordat. Gre za sporazum med državo Slovenijo in Katoliško cerkvijo, (nad)državo sui generis Svetim sedežem. Podpisan je bil aprila 2001 v Ljubljani (zunanji minister Dimitrij Rupel, predsednik vlade Janez Drnovšek) in ratificiran v državnem zboru januarja 2004. Dogodek bi ostal v tajnosti, če ne bi Dnevnik tik pred tem objavil besedila sporazuma. Z njim Slovenija dovoljuje Katoliški cerkvi vse, kar je v njenem interesu, v zameno pa ne dobi ničesar. V času ratifikacije sporazuma je bil predsednik države Janez Drnovšek, premier Anton Rop in predsednik parlamenta Borut Pahor. Nikomur od njih ne bi pripisali pripadnosti politični desnici ali celo tega, da niso vedeli, kaj delajo. Ustavno sodišče, ki mu je tedaj predsedovala Dragica Wedam Lukić, je novembra 2003 izdalo mnenje, da nič v sporazumu ni v neskladju s slovensko ustavo. Politična desnica tekmuje v tem, kdo bo Cerkvi bolj ustregel, politična levica pa poslušno sledi volji kapitala, ki iste cilje dosega po drugi poti. Če sploh lahko govorimo o kakšni razliki, saj se vloge včasih skoraj neopazno zamenjajo.
Po vzpostavitvi Republike Slovenije leta 1991 smo bili v zelo težkem gospodarskem položaju zaradi izgube dotedanjega jugoslovanskega trga. Vendar Cerkev ni oklevala niti trenutka, čeprav ji je na voljo ves čas tega sveta, in je takoj še sama prispevala svoj udarec. Že konec istega leta je dosegla sprejem zakona o denacionalizaciji, katere resnična cena najbrž ne bo nikoli znana. Še po 30 letih se otepamo z bremenom, ki so nam ga položili v zibelko države. Če bo država bankrotirala, bo to eden od glavnih razlogov.
Mestna državica Emona ne bo dovolj
Če ureditev odnosov med državo in Cerkvijo ni mogoča na enakopraven način, to ne bo po krivdi naroda. Poteza je na strani Cerkve. Čeprav je ta pomemben akter v vseh državah, ki nas obkrožajo, je v Sloveniji njen vpliv daleč najmočnejši in naravnost usoden. Tudi ko odmislimo našo bolj oddaljeno zgodovino, pokristjanjevanje Slovencev in protireformacijo, lahko prepoznamo dosledno enako držo Cerkve skozi retoriko in dejanja njenih glasnikov in uradnikov od Antona Mahniča prek prve in zlasti druge svetovne vojne z Lambertom Ehrlichom in Gregorijem Rožmanom do nekaterih današnjih akterjev in njihovih pozivov.
Nobene potrebe ne bo, da bi se še naprej obremenjevali z zgodovino, če se Cerkev odloči za spremembo odnosa do slovenskega naroda in ga začne obravnavati kot enakopravnega partnerja pri oblikovanju pogojev sobivanja. Za začetek bi lahko tako imenovana odprta vprašanja položili na odprto mizo, pred oči javnosti. Tajnost je potrebna le pred sovražnikom ali pri nepoštenih poslih. Predvsem pa bi Cerkev morala takoj, javno in nedvoumno odreči podporo vsem pozivom k nasilju. Nasilje, brez izjem, povzroča le še več nasilja. Moje razmišljanje je pogosto »manj običajno« in včasih pomislim, da kardinali in papeži vendar ne prihajajo v Rim samo iz Italije. Morda je prišel čas, da bi kakšna prelomna pobuda za spremembo platforme komunikacije in odnosa med državo in Cerkvijo prišla iz Slovenije. Tako kot bi morala pobuda za mir v Ukrajini. Če se bomo Slovenci pustili zreducirati na mestno državico Emono, kot je nakazal Tavčar v noveli 4000, smo svojo edinstveno vlogo v tej civilizaciji zapravili za nič.
