Kot alternativa sistemu eksponentne gospodarske rasti je predstavljen sistem gospodarske odrasti, kjer so na prvem mestu potrebe prebivalstva, ne pa dobiček in njegova delitev (le mala razlika v imenu: namesto rast je odrast). Proizvajati skratka toliko, kolikor prebivalstvo rabi. Tak način gospodarjenja maksimalno zagotavlja tudi trajnostni razvoj. Poniglavo pa tega naši desničarji ne priznajo, zlasti zato, ker je približno na tak sistem bilo »naštelano« jugoslovansko gospodarstvo. Zdajšnji oblastniki se kot hudič križa otepajo priznati, da je veliko rešitev v bivši državi bilo boljših, kot so zdajšnje (ko poskušajo na vsakem področju odkrivati toplo vodo). Gospodarstvo tam je bilo, za pojme mnogih, čisto zanič, skregano z ekonomijo, nad vodo so nas držali samo krediti. Pa primerjajte: cela SFRJ je bila manj zadolžena, kakor je zdaj velecenjena samostojna Slovenija, v kateri je ekonomija alfa in omega vsega, ljudje pa so le potrošno blago.
Da se politične elite izogibajo razpravi o tem, kako nadomestiti sistem preživete predstavniške demokracije, čeprav odgovor vsi poznamo: neposredna demokracija. Ali res? Kaj pa je bilo samoupravljanje, če ne poskus rešitve v tej smeri? Žal preveč neučinkovit. Politično pravoverni desničarji zavirajo razpravo o tem samo zato, ker je bilo to v prejšnjem sistemu. Neposredna demokracija (da vsi odločajo o vsem) je anarhija, recept za propad, iluzija. Ker so ljudje kot ovce: ste že videli ovce, da bi brez prisile same šle v ogrado (kjer bi bile zaščitene pred zvermi)? Da so tudi ljudje ne dovolj razumna bitja (ki reagirajo samo na bič v obliki zakona), se je pokazalo pri protikadilskem zakonu. Dokler ga ni bilo, so kadilci nesramno zastrupljali zrak v zaprtih prostorih.
Nujno je skratka vodenje (enega ali zelo ozke skupine). To naj bi bil nekdo, ki je usposobljen za to (potnikom v letalu niti na kraj pameti ne pade, da bi demokratično učili pilota pilotirati). Če pa se že gremo demokracijo (in morali bi se iti pravo demokracijo), moramo imeti z ustavo zagotovljeno možnost, da vodjo odstavimo, kadar ga preveč »krona« (v YU je bil na to vižo usmerjen delegatski sistem). Obvezno preveritev, ali vodja in ves »njegov« birokratski aparat delajo OK vsaki dve leti. Če da, ljudje njemu in birokraciji podaljšajo oblastovanje, če ne, pa vse postavijo na cesto. Ne volijo pa novega. Tega postavi politično neodvisna strokovna izpitna komisija. Ljudje samo podaljšajo oblastovanje ali sklatijo z oblasti. Mandata (kolobarjenja) te ali druge politične opcije ni. Vladna birokracija tudi nima zaposlitve za nedoločen čas. Tehnične možnosti so tu: elektronske volitve oziroma zdaj imajo zaradi učenja od doma domala vsa gospodinjstva računalnik.
Uroš Blatnik,univ. dipl. psih., 1000 Ljubljana
