Za začetek naj spomnimo, da so se z novelo zakona o tujcih v Sloveniji jezikovne zahteve zaostrile že v prejšnjem mandatu (Ur. l. RS, št. 91/21): za združevanje družine je bilo določeno znanje slovenščine na vstopni ravni oziroma – v kategorijah mednarodno uveljavljenega vseevropskega dokumenta Skupni evropski jezikovni okvir (SEJO) – na ravni A1, za pridobitev dovoljenja za stalno bivanje pa znanje na ravni A2 SEJO. Svoje znanje slovenščine naj bi tako od aprila 2023 polnoletni državljani in državljanke tretjih držav za oba namena dokazovali z obveznim preizkusom iz znanja slovenščine.
Ob splošnem pomanjkanju delovne sile so se v Sloveniji jeseni 2022 začele pobude za rahljanje teh ukrepov – takšni so bili vsaj namigi – predvsem za odpravo jezikovnega pogoja za združevanje družine. A kot kaže, pobudniki pri tem niso bili uspešni. Vlada RS in državni zbor sta novelo zakona po nujnem postopku sprejela in pri tem oba zgoraj navedena jezikovna ukrepa ohranila – hkrati pa nad znanjem slovenščine prevzela popoln nadzor. V noveli je namreč zapisano, da »Vlada Republike Slovenije določi kriterije in merila za izobraževalni program /…/, na podlagi katerega se izvaja obvezni preizkus znanja slovenskega jezika na vstopni ravni A1«. Naj poudarimo, da tak program pravzaprav pri nas že obstaja, poleg tega priprava izobraževalnega programa zahteva znanje, izkušnje – in čas.
Kaj glede tega velja drugod po Evropi?
Po podatkih mednarodne raziskave o jezikovnih zahtevah v evropskih državah (Svet Evrope, 2018) za združevanje družine oziroma pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje dokazilo oziroma opravljen izpit iz znanja jezika na ravni A1 SEJO zahteva nekaj evropskih držav, strožje (Avstrija, Nemčija, Francija, Nizozemska in Romunija) že pred prihodom v državo, manj stroge za pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje (tako tudi novela zakona o tujcih), nekatere teh zahtev nimajo.
Pri nas znanje na ravni A1 SEJO že od leta 2020 zahteva zakon o urejanju trga dela: brezposelni, ki želijo ohraniti svoj status na zavodu za zaposlovanje, morajo v 12 mesecih od vpisa v register brezposelnih dokazati svoje znanje slovenščine na vstopni oziroma ravni A1 z ustreznim izpitom, ki ga skupaj s svojimi zunanjimi izvajalci pripravljamo in izvajamo v Centru za slovenščino. Ukrep vključuje tudi 180-urni (neobvezni) tečaj slovenščine, tako tečaj kot izpit sta za udeležene brezplačna. Število ur je bilo določeno glede na izkušnje, poudariti pa je treba, da je uspešnost učenja jezika odvisna od številnih dejavnikov: od posameznikovega predznanja in siceršnje izobraženosti, od njegovega prvega jezika, nadarjenosti, motiviranosti in tako dalje – ne nazadnje pa tudi od kakovosti tečaja. Predvsem pa tudi od časa, ki je za to na voljo. V okviru obstoječega sistema preverjanja znanja slovenščine na A1 SEJO kaže kot dejavnik uspešnosti izpostaviti tudi raven pismenosti. 180 ur tečaja za osebe s šibko pismenostjo – in pri brezposelnih osebah je to pogost problem – ne zadostuje, sploh kadar gre za govorke in govorce katerega od slovenščini nesorodnih jezikov.
Vse navedeno bi bilo treba po našem mnenju upoštevati tudi ob postavljanju jezikovnih zahtev za združevanje družine. Izkušnje namreč kažejo, da gre v takšnih primerih pogosto za posebej ranljivo skupino ljudi, ki nima težav le z jezikovnim znanjem. Zato jim časa za pridobitev jezikovnega znanja ne gre tako zelo omejevati (novela zakona o tujcih za pridobitev znanja na vstopni ravni določa 12 mesecev).
Kaj pravzaprav pomeni vstopna raven znanja slovenščine?
S stališča slovenske jezikovne skupnosti se je mogoče strinjati, da je določena raven znanja slovenščine nujna, če priseljena oseba želi preživeti v novi skupnosti in se vključiti vanjo. Znanje jezika življenje zagotovo olajšuje. A vsakršna zahteva je po našem mnenju sprejemljiva le, če je smiselna in uresničljiva. Iz vladnih utemeljitev in izjav različnih akterjev je mogoče sklepati, da bo dokazilo o znanju slovenščine v postopkih združevanja družine rešilo vse težave v zvezi z nemotenim vključevanjem v slovensko družbo. A kaj sploh pomeni znati jezik na vstopni ravni oziroma A1 SEJO? Gre za najnižjo raven vseevropskega dokumenta Sveta Evrope, ki jezikovno znanje v tujem jeziku opisuje na šestih glavnih ravneh. V grobem to pomeni, da oseba na vstopni ravni »razume in uporablja pogoste vsakodnevne izraze in zelo osnovne besedne zveze, namenjene za zadovoljevanje konkretnih potreb. Predstaviti zna sebe in druge ter spraševati in odgovarjati na osebna vprašanja, na primer o tem, kje živi, o osebah, ki jih pozna, in o stvareh, ki jih ima.« Vse to pod pogojem, da »sogovorec govori počasi in razločno ter je pripravljen pomagati«. Ključni sta torej sogovorčeva naklonjenost in pomoč.
Če zgornjo opredelitev prenesemo v realnost, znanje na vstopni ravni pomeni, da bi oseba ob pomoči dobrohotnega sogovorca – takega, ki bo po potrebi pripravljen preklopiti tudi v kak drug skupni jezik – komunicirala v slovenščini in z njo nekako preživela. Tako mama na tej ravni seveda ne bo mogla slediti roditeljskemu sestanku, bo pa vedela, kaj ima njen otrok jutri na urniku in kaj vse mora imeti s seboj. Lahko bo otroku napisala tudi opravičilo, če bo šola za to imela ustrezen obrazec, ki ga bo lahko izpolnila. Lahko bo sama opravila nekatera vsakodnevna opravila in zdravniku preprosto povedala, kako se počuti. In podobno.
Tako vstopno raven oziroma A1 opredeljuje tudi javno veljavni program Slovenščina kot drugi in tuji jezik, na katerega se (sicer z napačnim poimenovanjem) na več mestih sklicuje novela zakona o tujcih. Opredelitev znanja in kriteriji za jezikovne preizkuse so torej že določeni in jih ni mogoče spreminjati, saj jih enako razumejo povsod po svetu. Zato je toliko manj jasno, kaj pomeni v novi zakon zapisana namera, da bo Vlada RS »določila kriterije in merila za izobraževalni program«, na podlagi katerega se bodo izvajali izpiti iz znanja slovenščine.
Iz takšne dikcije sklepamo, da vlada ne priznava stroke in strokovnega dela. Program Slovenščina kot drugi in tuji jezik je bil razvit po najvišjih mednarodnih strokovnih in etičnih standardih ter na podlagi dolgoletnih izkušenj. Preverjanje in potrjevanje znanja slovenščine, temelječe na tem programu, je transparentno, nadzirajo ga deležniki, med katerimi so tudi štiri ministrstva, izpiti so mednarodno akreditirani s strani združenja ALTE. Pri tem vlada zaobide celo lastne strukture (program je potrdil ustrezen strokovni svet pri ministrstvu za izobraževanje, minister pa je določil pogoje za njegove izvajalce), prevzema torej popoln nadzor nad znanjem slovenščine. Ali s tem prevzema tudi popolno odgovornost?
Ker so v Sloveniji zmogljivosti v obstoječem uradnem sistemu preverjanja in potrjevanja znanja slovenščine omejene (trenutno je 6000 izpitov na leto na različnih ravneh in za različne potrebe), se je vlada odločila izvajanje izpitov prenesti na vse izvajalce programa Slovenščina kot drugi in tuji jezik, med katere sodijo tudi zasebne jezikovne šole. Ponujanje izpitov (ne znanja!) slovenščine bo postalo tržno zanimiva dejavnost. Medtem ko se države, na katere se v Sloveniji običajno radi sklicujemo, ob tovrstnih ukrepih odločajo za preverjene izvajalce (univerze, inštituti, v Nemčiji na primer Goethejev) in izvajanje jezikovnih izpitov prepustijo njim, se pri nas raje odločamo za bolj »tržni« model. Posledice bodo seveda najbolj občutili potencialni kandidatke in kandidati, poštenosti (enake možnosti za vse) in družbene pravičnosti takšne odločitve zagotovo ne zagotavljajo. Sicer pa ob trenutnem izjemnem pomanjkanju slovenističnega kadra niti ni jasno, kako bo sploh mogoče zadovoljiti vsem potrebam (po podatkih akterjev od osem do deset tisoč čakajočih samo za združevanje družine). In navsezadnje: kaj to pomeni za druge podobne javno veljavne programe, tudi na primer za maturo in NPZ? Bo vlada lahko odslej po lastni presoji določala njihove izvajalce?
Kaj pa dostop do znanja slovenščine?
Znanje slovenščine za preživetje – torej na ravni A1 SEJO – je po mnenju Centra za slovenščino v začetnih fazah vključevanja v družbo dovolj. Vendar pa je treba poudariti, da je integracija v družbo dolgotrajen proces, med katerim ljudje jezikovno znanje pridobivajo postopoma. Če se jezika sistematično učijo in ga imajo priložnost uporabljati, svoje znanje lahko nadgrajujejo. Če ni tako, se znanje krči, ljudje jezik tudi pozabljamo. Torej morajo biti za uspeh pri učenju zagotovljeni ustrezen dostop do znanja jezika in priložnosti za njegovo uporabo. V tem okviru je zato resnično dobra novica – če smo jo pravilno brali –, da novela zakona daje možnost vsem zainteresiranim, da znanje slovenščine pridobijo na zanje brezplačnih tečajih. Čeprav smo v Centru za slovenščino omejevanju tako temeljnih pravic, kot je združevanje družine, z jezikovnim izpitom manj naklonjeni, pa naše izkušnje kažejo, da je izpit zelo velik motivator za udeležbo na tečajih slovenščine. Če so ljudje izpit primorani plačati sami, to občutijo kot prisilo in discipliniranje. Tečajev se novi priseljeni ne bodo udeleževali, vsaj ne množično, saj so časovno zelo »potratni«, bodo pa pri izpitih nekateri med njimi uporabili eno od strategij izogibanja (ponarejanje listin, »storitev« udeležbe na izpitu namesto drugega in tako dalje).
Uspešnost učenja jezika je močno povezana tudi s čustvenimi dejavniki – če novi priseljeni do novega jezika ne bodo čutili nobene naklonjenosti, bo zanje zelo težko. Zato mora biti jezikovni pouk kakovosten, to pomeni po meri udeleženih, usmerjen v njihove dejanske jezikovne potrebe in upoštevaje njihove dejanske zmožnosti. Učinek tečaja je v veliki meri torej odvisen tudi od izvedbe: poučevanje slovenščine kot tujega jezika ima svoje specifike, zahteva posebne pristope (kot pač velja za poučevanje vseh tujih jezikov), zato kaže izvajalce tečajev ustrezno usposobiti. Financiranje tečajev slovenščine brez upoštevanja vsega navedenega in samo zato, da bomo zadostili zakonskim zahtevam, ne bo imelo želenega učinka. Integracijo si predstavljamo kot vzajemen proces, zato kaže v večji meri ozaveščati tudi širšo skupnost za naklonjeno sporazumevanje in jezikovno pomoč novim priseljenim.
Ker bomo tujo delovno silo vse bolj potrebovali, bi od države pričakovali resno strategijo, ki bi celostno reševala jezikovno problematiko. V Centru za slovenščino bi si kot poznavalci področja, zavezani k strokovnemu in etičnemu ravnanju, želeli biti v odločanje o zahtevah po znanju slovenščine ustrezno vključeni. In čeprav nas odločevalci niso povabili, vseeno predlagamo nekaj strateških, po našem mnenju (z morebitno uredbo) izvedljivih ukrepov.
Kot dokazilo o znanju slovenščine naj se za združevanje družine priznavata ali udeležba na tečaju slovenščine (ob dokazani 80-odstotni prisotnosti) ali izpit na vstopni oziroma ravni A1 v primeru, če oseba ne želi obiskovati tečaja. Ker je izpit dokazano močan motivator za udeležbo na jezikovnem tečaju – vsi pa si želimo (in pričakujemo), da bi se novi priseljeni slovenščino učili in jo uporabljali –, naj imajo tečajniki in tečajnice možnost opravljati tudi brezplačni izpit iz slovenščine.
Ustrezno je treba informirati o možnostih učenja slovenščine in prednostih, ki jih znanje slovenščine prinaša (boljši dostop do trga dela, varnost pri delu, lažje sodelovanje v izobraževalnem sistemu v primerih, če imajo otroke, samostojna komunikacija pri pridobivanju informacij in storitev, na primer zdravstvenih, socializacija tudi na tečaju …). Tečaji pa naj ponujajo vsebine, ki bodo za udeležence zares uporabne in se bodo z njimi lahko identificirali – za to pa je nujno ustrezno usposobiti izvajalce tečajev in zagotoviti primerna učna gradiva. Prav tako kaže sistematično spremljati kakovost izvajanja tečajev. Posebna ciljna skupina so priseljeni otroci in mladostniki, ki se vključujejo v slovenski sistem vzgoje in izobraževanja. V tem zapisu je sploh nismo upoštevali, bo pa zahtevala posebej skrbno načrtovano ukrepanje.
Osebe, ki izpita ne bodo opravile v prvem poskusu, naj imajo možnost »prehodnega obdobja« in dodatnega učenja, da bodo ustrezno raven lahko dosegle. Pri tem naj se upošteva raven njihove pismenosti, oddaljenost njihovega jezika od slovenščine in tako dalje. Preverjanje znanja slovenščine pa mora biti transparentno in zavezano najvišjim strokovnim standardom in etičnim načelom – za statističnimi podatki se vedno skrivajo usode posameznikov in posameznic.
