Ko je bil Bojan Žižmond pred leti še samostojni podjetnik, mu je eden od zaposlenih nekega dne sporočil, da ga na delovno soboto ne bo v službo. Privzdignil je obrv, ga vprašal, kam gre, on pa mu je odgovoril, da se je vpisal na tečaj za jadralne letalce in da ima ravno na ta dan učno uro. »Če gre on, grem pa še jaz,« je rekel Bojan Žižmond in sta s sodelavcem namesto na delu dan preživela ob spoznavanju osnov jadralnega padalstva. Do tega rekreativnega športa je sicer prišel po opisanem naključju, a njegova reakcija na sodelavčevo informacijo o tečaju ni bila tako presenetljiva, kot se morda zdi. Že od majhnega ga je namreč privlačilo letenje. Želel si je biti v zraku, svoboden med oblaki, le nekaj dlje je trajalo, da je uresničil otroško željo, ki jo živi že zadnjih 28 let, kolikor je stara opisana prigoda.
Nesreči s srečnim koncem
»Kmalu po tistem sem prvič letel. Prvega poleta ne pozabiš nikoli. To je enostavno doživetje, ki ga moraš izkusiti,« je povedal Bojan Žižmond, sicer predsednik Zveze za prosto letenje. Kasneje je opravil na stotine poletov, vsak je bil svoja dogodivščina in nekatere se mu bodo še posebno usedle v spomin. Dobro se spomni, kako je imel nezgodo, ki se je srečno končala. »Iz svojega padala vedno želiš iztisniti čim več – hočeš leteti čim višje, čim dlje, čim dalj časa ... Ko pretiravaš, greš v ekstreme, in takrat lahko narediš napako, potem si pa vesel, če se dobro izteče. Imaš sicer rezervno padalo, ki pa ti ne more veliko pomagati, ko si kakšnih dvajset, trideset metrov nad tlemi, kar je dovolj velika višina, da se lahko ubiješ. Imel sem dve taki prigodi. Kriv sem bil sam, saj sem prevlekel padalo, obakrat pa sem pristal v grmovju brez večjih posledic,« je razložil in dodal, da jadralno padalstvo v resnici ni nevaren šport, saj so padalci izurjeni, vsakdo mora pred prvim poletom opraviti tečaj, nad katerim bdita učitelj in Zveza za prosto letenje. Do nesreče tako kot pri drugih dejavnostih kljub temu lahko pride. »Največ nesreč se zgodi pri vzletu, približno 60 odstotkov. Šole delajo na tem, da se padalci pravilno naučijo, kako morajo leteti. Druga zadeva je pa splet okoliščin, podobno kot pri vožnji avta. Tudi, če imaš vozniški izpit, se še vedno lahko pozabiš pripeti z varnostnim pasom.«
Za izobrazbo jadralnih padalk in padalcev je zadolženih trinajst šol, ki spadajo pod okrilje Zveze za prosto letenje ter Agencijo za civilno letalstvo. Skrbijo, da je delo učiteljev na dovolj visoki ravni, zato imajo prostovoljci, ki so vključeni v delo zveze, v katero poleg rekreativnih jadralnih padalcev spadajo tudi zmajarji, precej dela. A to ni edina dejavnost zveze. Trikrat na leto na primer izdajo revijo Ikar, organizirajo tudi rekreativna tekmovanja, izobraževanja, prireditve. Tekmovanj ne gre zamenjati s športnim letenjem, ki spada pod okrilje Letalske zveze Slovenije. Tekmovanja Zveze za prosto letenje so bolj družabne narave in le popestrijo užitek. Eno bolj priljubljenih je Hodi in leti. »Začne se s startom pod hribom. Potem skušaš čim hitreje priti na vrh, sledi vzlet v dolino, kjer moraš pristati na točno določenem cilju, kjer se točkuje natančnost pristanka,« je razložil Bojan Žižmond in dodal, da zveza združuje 46 društev in 1183 aktivnih jadralnih padalcev in zmajarjev. Ti se praviloma spuščajo s hribov, še posebno priljubljena terena sta Soška in Vipavska dolina, in pri tem ne uporabljajo nobenega tehničnega pripomočka z izjemo padala in zmaja.
Ker ne uporabljajo motorja, ne onesnažujejo okolja in s hrupom prav tako ne plašijo ptic. Kljub temu od okoljevarstvenikov včasih dobijo pritožbe, da motijo favno. Žižmondu se to ne zdi prav utemeljeno, sklicuje se na študije iz tujine, ko pravi, da ni res, da s prostim letenjem motijo ptice. »Ne povzročamo nobenega hrupa, smo brezogljični, ne uporabljamo motorja. Motorje morda potrebujejo le v bolj ravninskih delih, na primer na Madžarskem in Poljskem, mi pa teh težav nimamo, saj imamo veliko možnosti za spuščanje s hribov,« je povedal in razložil, da obstajajo omejitve, kako visoko lahko letijo. Najvišja dovoljena višina je 1750 metrov nad ravnimi tlemi, medtem ko v Alpah lahko letijo na ravni Triglava, saj je omejitev pri 3000 metrih.
Zveza deluje od leta 1997
Žižmondu se bolj od prostega letenja zdi problematična industrija brezpilotnih letalnikov oziroma dronov. »Industrija gre naprej in kot kaže, bodo na olimpijskih igrah v Parizu prvič brezpilotni letalniki prepeljali ljudi iz točke a na točko b, kasneje pa bi se ta industrija lahko razvila, saj se pišejo zakoni na evropski ravni. Za kaj takega bo moral organizator poleta zakupiti občinski zračni prostor, na primer od Brnika do Krvavca. Tako bodo potniki le prestopili iz enega zračnega plovila na drugega in že bodo na smučišču,« je dejal Žižmond in z vidika okoljevarstva ponudil primerjavo s prostoletečimi plovili. Ti namreč ne onesnažujejo okolja in (vsaj večinoma) ne posegajo v življenje drugih, kar pa bi za brezpilotne letalnike težko trdili. »Seveda je pri tem treba vedeti, kje lahko letimo, da na primer ne kršimo zračnega prostora in ne motimo na primer pristajanja potniškega letala.«
Kot pravi Žižmond, želi zveza predvsem skrbeti za dobrobit njenih članov in za razvoj tega rekreativnega športa. Ustanovljena je bila leta 1997 prav z namenom, da bi kakovost prostega letenja spravili na višjo raven. Od takrat naprej svojim članom nudijo vse več podpore – z izobraževanji, informiranjem prek spletne strani revije Ikar, pomočjo pri zavarovanju ... Vodenje takšne zveze zahteva precej časa. Žižmond pravi, da se večinoma ljudje otepajo takšnih funkcij, saj prinašajo predvsem prostovoljno delo, a pravi, da to dela rad, ker skupaj z drugimi člani soustvarja usklajeno ekipo.
Bojan Žižmond se odlično počuti v zraku, saj se že 28 let ukvarja z jadralnim padalstvom. Foto: Osebni arhiv
