Vse svoje življenje sem se ukvarjal s kulturo, vodil sem dve kulturni inštituciji, podjetje Globus film in oddelek za režijo na Radiu Koper. Ob tem sem pisal predvsem humor in satiro. Kot pesnik sem v slovenskem prostoru tako rekoč neznanka. Ena mojih prvih bolj znanih humornih pesmi je zlasti Primorcem znana V naši kantini, ki sem jo napisal za Ottavia Brajka. Prvo resnejšo pesem sem napisal iz čiste potrebe. V Šmarje pri Kopru je leta 1970 prišel predsednik slovenske vlade Stane Kavčič otvarjat spomenik padlim partizanom. Ker Istra takrat ni imela primernih besedil in sem bil povabljen kot recitator, sem napisal pesem Istra svobodna. Uglasbil jo je profesor Ivan Šček. Nekaj let pozneje so jo predvajali nekoliko prirejeno na svečani seji sabora Hrvaške v dvorani Lisinskega v Zagrebu na proslavi priključitve Istre Hrvaški. Druga pesniška spodbuda je prišla, ko sem leta 1971 za Radio Koper snemal preživele akterje drugega tržaškega procesa (1941), med njimi tudi tigrovce. Takrat so mi tigrovci odpirali svoja srca in tako sem neposredno spoznaval njihovo predanost v boju proti fašizmu, pa tudi njihovo bolečino, ker njihov dolgotrajni boj po vojni s strani zmagovite Komunistične partije ni bil priznan.
Danilo Zelen je bil njihov nesporni vojaški vodja, v katerega so imeli popolno zaupanje. Bil je strah in trepet fašistov, tako so mi zatrjevali. In jaz do tedaj o njem nisem vedel tako rekoč nič. Leta 1990, še pred osamosvojitvijo in tri leta pred ustanovitvijo društva Tigr, sem dal pobudo za postavitev spominske plošče Danilu Zelenu tudi zato, ker je bil moj rojak iz Senožeč. Čez dobrih šest mesecev, leta 1991, smo mu ploščo ob pomoči občine Sežana in ob pomoči KS Senožeče tudi odkrili. Na vrtu moje hiše v Senožečah je bil prvi simpozij zgodovinarjev o Tigru. Za takratno proslavo sem napisal pesem z naslovom Danilu Zelenu. Leta 1997 smo mu v Senožečah postavili tudi spomenik. Za to priložnost pa sem napisal pesem Tigrovcem, ki jo je uglasbil nedavno preminuli Prešernov nagrajenec prof. Jakob Jež. In ti dve in še nekatere druge pesmi so izšle tudi v knjigi Primorske pesmi domoljubja in tigrovskega upora. Izvajajo jih na raznih proslavah.
Nič ne bi bilo spornega, če ne bi te moje gorečnosti za rehabilitacijo in uveljavitev Tigra že tretjič izrabili na proslavah na Mali gori nad Ribnico. Izrabili so jo za negiranje NOB, ki je bil kljub nekaterim napakam odločilnega pomena za zmago nad fašizmom. Vsak avtor, ki ga izvajajo na državni proslavi, je po navadi ponosen na svoje delo. Jaz tokrat nisem bil, ker je služilo prav nasprotnim ciljem in namenom, za katere sem ga napisal. Boj tigrovcev in primorskih partizanov za svobodo je v mojih očeh tako rekoč svetinja. Primorski fantje in dekleta niso šli v partizane na poziv partije, ampak predvsem zaradi klica srca, zaradi domoljubja. Upor proti fašizmu je bil nuja. Zato je bilo na Primorskem tako malo izdajstev. Moj brat je šel v partizane star komaj 17 let.
Danilo Zelen je izhajal iz razmeroma premožne družine. Proti fašizmu se je boril celih 12 let. Bil je domoljub, idealist in antifašist od peta do glave. Če bi danes še živel, bi vse prisotne na tokratni proslavi, ki naj bi bila v njegovo čast in spomin, dobesedno nagnal z Male gore, saj je bil smrtni sovražnik fašizma in nacizma. Ti ljudje pa še 77 let po vojni slepo zagovarjajo kolaboracijo in kolaborante. In nočejo priznati tudi njihovega dela krivde za vse, kar se je dogovarjalo med vojno in po njej. Živim v Istri in verjemite mi, brez partizanskega boja v teh krajih ne bi nikoli plapolala slovenska zastava.
Andrej Jelačin, Koper
