Kljub vojaški zmagi je namreč cesar Leopold I. Habsburški s poraženimi Turki podpisal sramotno listino o premirju, s katero je premagancem priznal oblast nad pred začetkom bitke osvojenim ozemljem. Zgodovinarji ocenjujejo, da se je cesar za ta nenavadni korak odločil zaradi nestabilne situacije s Francozi na zahodu. Globoko razočarana Zrinski in Frankopan sta se zaradi tega skupaj z nekaterimi slovenskimi in ogrskimi plemiči namenila podati v boj za zapustitev monarhije in ustanovitev lastne države. Ker vojaško za to operacijo nista bila zadosti močna, sta zaveznike iskala tako pri Francozih kot pri Turkih. Toda ne le da jih nista pridobila na svojo stran, temveč so ti njuno namero celo izdali cesarju, ki je s svojo vojsko pod poveljstvom karlovškega generala Herbersteina dosegel to, da se je zgodba o odhodu iz monarhije končala, še preden se je prav začela. Kljub temu da je cesar privolil v pogovor z njima in jima obljubil spravo, so ju po prihodu na Dunaj zaprli, obsodili in usmrtili. Njuni posmrtni ostanki od leta 1919 počivajo v zagrebški katedrali.
Prva jugoslovanska mučenika.
Dne 30. aprila 1671. leta ob devetih dopoldne sta bila v Dunajskem Novem Mestu obglavljena hrvatski ban Peter Zrinjski in njegov svak Franjo Frankopan. Umrla sta kot mučenika za svobodo, o kateri so že davno sanjali naši pradedje in katero smo dočakali mi. Jugoslovanski narod pa se ima izkazati hvaležnega svojim velikim sinovom in bo te dni na slovesen način pripeljal njihove zemeljske ostanke iz Dunajskega Novega Mesta v Zagreb, kjer bodo 30. aprila 1919 – torej po 248 letih – slovesno položeni v svobodni Jugoslaviji v domovinski grob.
Leta 1663 so Turki začeli vojsko s cesarjem Leopoldom 1. (1667–1706), v kateri so besno napadali na Ogrskem in Hrvatskem, a cesarska vojska je bila preslaba, da bi se jim upirala. Na Hrvatskem sta se zlasti odlikovala oba brata, Nikolaj in Peter Zrinski. Leopoldovi vojski se je po dolgih bojih slednjič posrečilo, da je porazil Turke v slavni bitki pri Sv. Gotthardu tako popolnoma, da krščanski svet za tristo let ni pomnil takšne zmage. Toda vkljub tej slavni zmagi je sklenil cesar hitro mir v Vasvarju, v katerem je Turkom pustil prav vse, kar so si bili zadnji čas osvojili.
Ta neugodni mir, ki je bil sklenjen brez zaslišanja ogrskih in hrvatskih stanov, in pa sploh Leopoldova malomarnost za hrvatsko-ogrske zadeve in grdo in svojevoljno postopanje njegovih nemških svetovalcev so vzbudili splošno nezadovoljnost. Uvidevali so bolj in bolj, da dunajski dvor noče rešiti Hrvatov in Madžarov iz turškega gospodstva, temveč stremi za tem, da jim odvzame njihove stare pravice in jih podvrže svoji oblasti. (…) Izmed Hrvatov sta bila v zaroti Peter Zrinski, ki je stremil za tem, da postane dedni kralj združene troedine kraljevine Hrvatske, in njegov svak Fran Frankopan, takrat stotnik senjski. Peter Zrinski je skušal poleg hrvatskih tudi slovenske dežele pridobiti za svoje namene in tako sta stopila ž njim v ožjo zvezo in podpirala njegove težnje štajerski grof Erazem Tatenbach in goriški deželni glavar, grof Karol Turn Valsassina.
Kmalu potem, ko je zarota dobila neko določeno obliko, so že po izdajicah zvedeli na Dunaju, da se na Hrvatskem in Ogrskem nekaj pripravlja. Brž je poslal cesar na Hrvatsko močno vojsko in tako presenetil zarotnike; cesarska vojska je dobila nalog, da prodira v Medžimurje in zajame čete Petra Zrinjskega, cesar sam pa ga je odstavil od banske službe, »ker se je dvignil s puntarskim namenom proti kroni in skušal spraviti pod svojo oblast kraljestvo hrvatsko, slavonsko in dalmatinsko in njegove bližnje dežele«. (…) Skoraj vsi vladarji in sam papež so prosili milosti hrabrima Hrvatoma, ki sta se tolikokrat odlikovala v boju; Leopold bi se bil morebiti udal, ali njegovi nemški svetovalci oprostili bi vsakemu drugemu, le »Jugoslovanu« Petru Zrinskemu ne, in trdovratno so silili na to, da se ima brez milosti strogo kaznovati. (…)
Straža, 22. aprila 1919
Maribor svečano pozdravlja hrvatske mučenike.
V Maribor je došel vlak ob lepem vremenu. Že od Lajteršperka naprej je ljudstvo tvorilo kordon ob progi. Ko je vlak zapeljal na postajo, se je pred njim razgrnila nepregledna množica. Na stotine ljudi je stalo tudi na strehah kolodvorskih poslopij v bližini stoječih vagonov. Vseh skupaj je bilo zbranih nad 20.000 ljudi. Vlak je prispel točno ob petih popoldne. Prihod je pozdravila salva topov tukajšnjega topniškega poveljništva in koračnica »U boj« vojaške godbe. Nad kolodvorom je krožil v višini aeroplan s slovensko trobojnico. Pevski zbor pod vodstvom sodnega svetnika Deva je zapel narodno žalostinko »Gozdič je že zelen«, harmonirano že po dirigentu samem. (…)
Sledil je slavnostni govor poverjenika za uk in bogočastje deželne vlade v Sloveniji dr. Karola Verstovška, ki je pozdravil prevoz v imenu deželne vlade za Slovenijo: »Dragi Hrvati! Junaški Srbi! Predragi Slovenci! Ob skrajni meji slovenske zemlje, najskrajnejši meji naše ljube skupne domovine, ob meji lepe naše kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, pozdravljamo obmejni Slovenci odlične goste troimenskih plemen Jugoslavije. Po vsej Sloveniji se bodo vse šole spominjale tega dne naših junakov, mučenikov Zrinjskega in Frankopana. Zlasti mi obmejni Slovenci čutimo to, kar čutijo bratje Hrvati. (…)
Kmalu po 11. uri dopoldne je bil prostrani celjski kolodvor poln občinstva. Celo na strehah postajnega poslopja in železniških vozov je bilo polno ljudi. (…) Ko se je približal vlak, prepleten z venci, z ostanki velikih narodnih mučenikov, so zazvonili vsi zvonovi in zagrmeli vsi topovi. (…)
Ob 2.40 popoldne je vlak prekoračil med postajama Dobova–Savski Marof hrvatsko-slovensko mejo. Na meji je pozdravljala narodna mučenika številna množica iz bližnjih slovenskih in hrvatskih vasi. (…)
Posebni vlak na slavnosti v Zagreb odide iz Ljubljane jutri (v sredo) ob pol 4. uri zjutraj; ustavljal se bo na vseh postajah. Kdor more, naj pride v narodni noši, sicer pa v temni opravi in s trobojnico. (…)
Jugoslavija, 29. aprila 1919
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
