Da ne bo kdo mislil, da ga branim. Jaz sam bi Jankovića utopil v žlici vode (če že ne v kanalu C0). Pa ne samo zato, ker sem proti njegovemu neoliberalnemu, brezobzirno menedžerskemu upravljanju prestolnice. Fama o njegovi učinkovitosti in racionalnosti je privlečena za lase v enaki meri, kot drži njegov ponarodeli slogan, da je Ljubljana najlepše mesto na svetu.
Odgovor na Jankovićevo vprašanje, ali res kdo misli, da lahko nekdo postane direktor javnega zavoda brez njegovega soglasja, je samoumeven: ne, seveda ne mislimo – saj vendar nismo tako naivni ali celo neumni, kot se v imenu demokratične participacije znajo delati nekateri novinarji, če jim iz tega paše narediti velezgodbo.
V bistvu smo hinavci. Po eni strani nam je jasno, da je župan tata-mata, ki skrbi za to, da pomembnih položajev v mestu ne zasede nihče, ki njemu osebno ni povšeči. Toda po drugi strani se delamo zgrožene, če on sam to reče. Ne, ne. On sam bi moral biti tiho in tako kot za kadrovsko popolnjevanje pomembnih položajev skrbeti tudi za to, da bi njegovi podložniki še naprej živeli v nekakšnem prividu demokracije. Kot da imamo kaj besede. In kot da nas zanima, kdo je direktor Kina Šiška. x Večer
