Pogovarjali smo z Žigo Vižintinom, direktorjem pokojninskih zavarovanj Pokojninske družbe A, ki je nedavno gostoval na konferenci v Varšavi. Srečanje je zaznamovala peta obletnica novih pokojninskih načrtov PPK, ki so bili v osrčju takratne reforme.
Tako imenovani pokojninski načrti PPK (PPK Employee Capital Plans) so bili uvedeni leta 2019 in so zasebni dolgoročni varčevalni programi, v katerih prihranke skupaj zbirajo zaposleni, delodajalci in država. Po zakonu delodajalec v varčevalni načrt samodejno vključi vse zaposlene, starejše od 18 let in mlajše od 55 let, ki so tudi vključeni v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Če se zaposleni s tem ne strinja, ima pravico izstopiti iz varčevalnega načrta. Vsi tisti, ki so samodejno vključeni in ne izstopijo iz varčevanja, po osnovnem načrtu PPK vsak mesec prispevajo 2 odstotka svoje bruto plače, kar delodajalec dopolni z dodatnim 1,5 odstotka, država pa vsakemu članu letno prispeva znesek v višini 56 evrov in v prvem letu še dodatnih 58 evrov. To pomeni, da delavec v obliki dodatnih vplačil dobi precejšnjo spodbudo za varčevanje tako s strani delodajalca kot s strani države. Seveda pa lahko posamezniki in podjetja vplačujejo tudi višje zneske od osnovnih.
Vsak zaposleni ima svoj varčevalni račun, na katerem se mesečno zbirajo prihranki, ki so investirani v tako imenovane sklade ciljne ročnosti (target date funds). V začetnih letih imajo varčevanja pretežno delniško sestavo, ki se z bližanjem upokojitve prilagaja z večjim deležem konservativnejših obvezniških skladov. Glavni cilj pokojninskih načrtov PPK je zagotoviti dodaten dohodek v pokoju, da bo torej zaposleni ob upokojitvi poleg javne prejemal še dodatno pokojnino, na podlagi prihrankov v pokojninskem načrtu PPK. Poleg tega obstaja še možnost, da se prihranki tudi kadarkoli prej dvignejo in izplačajo kot enkraten znesek – vplačila zaposlenega se lahko vedno izplačajo v celoti, enako velja za 70 odstotkov vplačil delodajalcev. Na voljo so tudi posebno ugodni pogoji za koriščenje sredstev v primeru resne bolezni ali za nakup nepremičnine. Te posebnosti so bile načrtom dodane namerno, da bi ljudje razumeli, da so sredstva v načrtih njihova zasebna lastnina in da lahko le oni odločajo o njih. Zato jih lahko porabijo ali ob upokojitvi ali pa tudi kadarkoli prej. Prav tako se prihranki v pokojninskih načrtih v primeru smrti dedujejo.
Stopnja vključenosti že 43-odstotna
Zakon je leta 2019 naprej začel veljati za zaposlene v velikih podjetjih z več kot 250 zaposlenimi, kasneje pa se je postopoma razširil na vse delodajalce. Zaradi samodejne vključitve so načrti PPK pridobili okoli 3,3 milijona novih aktivnih varčevalcev s skupnimi sredstvi v višini skoraj 6 milijard evrov, kar za sistem, star pet let, ni zanemarljiva številka. Danes stopnja vključenosti zaposlenih v pokojninske načrte PPK znaša približno 43 odstotkov. Zakonodaja je poleg začetne samodejne vključitve predvidela tudi ponovne samodejne vključitve vseh tistih, ki so na začetku izstopili iz varčevanja. Prva ponovna samodejna vključitev je bila izvedena lani in varčevalni načrti so prek nje pridobili dodatnih 718.000 varčevalcev. Stopnje vključenosti v nove pokojninske načrte bi bile še višje, če ne bi bilo slabega spomina na leto 2013. Takrat je bil namreč zaradi posledic globalne finančne krize del takratnega obveznega drugega pokojninskega stebra delno nacionaliziran in slab spomin na to obdobje je omajal zaupanje Poljakov v finančne sklade. Zato so pri načrtovanju novih pokojninskih načrtov PPK toliko več pozornosti namenili prav povečanju zaupanja ljudi, in sicer tako, da so novi načrti PPK zasebna last vsakega posameznika in se lahko prihranki kadarkoli izplačajo tudi v obliki enkratnega izplačila. Pomembno je sporočilo, da glede koriščenja prihrankov vsak posameznik odloča zgolj sam.
Samodejna vključitev v pokojninske načrte v Evropi v porastu
ZDA so bile med prvimi pri uvajanju samodejne vključitve. Začelo se je leta 1998 z odločbo njihove davčne uprave, ki je delodajalcem formalnopravno omogočila, da so lahko novozaposlene samodejno vključili v kolektivne pokojninske načrte. Zakon o pokojninskem varstvu, ki je sledil leta 2006, je pripomogel k nadaljnji popularizaciji tega koncepta, vendar ga je vedno ohranil na prostovoljni ravni, tako da ima danes več kot polovica delodajalcev uvedeno samodejno vključitev v pokojninske načrte.
Sledila je Velika Britanija, ki je s pokojninsko reformo leta 2008 sprejela pravno podlago, po kateri je moral vsak delodajalec svoje zaposlene samodejno vključiti v pokojninski načrt. Leta 2012 je to za podjetja postalo obvezno. »Pametno je bilo, da se je tudi minimalna dovoljena višina vplačil z leti samodejno povečevala. Z začetnih dveh odstotkov bruto plače zaposlenega na pet odstotkov do aprila 2019 in na današnjih osem odstotkov, od tega pa mora delodajalec vplačati tri odstotke. Druga odlična lastnost je, da tudi če zaposleni izstopijo iz pokojninskega načrta, jih delodajalec vsaka tri leta ponovno vpiše v shemo. Po desetih letih od uvedbe ostaja stopnja izstopa nizka in znaša le devet do deset odstotkov, kar je odličen rezultat,« je pojasnil Žiga Vižintin.
Lansko leto je še ena evropska država, in sicer Slovaška, uvedla samodejno vključitev v pokojninske načrte, in glede na njihove določbe bo veljala za vse prvič zaposlene delavce, mlajše od 40 let. Irska prav tako načrtuje začetek samodejne vključitve zaposlenih v pokojninske načrte od leta 2024 naprej – zakonska podlaga je bila sprejeta v letošnjem letu. Načrtujejo vključitev vseh zaposlenih, starih med 23 in 60 let, ki zaslužijo več kot 20.000 evrov letno (v vseh zaposlitvah) in še ne prispevajo k poklicnemu pokojninskemu načrtu. Samodejna vključitev se bo uvedla postopoma, minimalni obvezni prispevki pa bodo določeni v višini 1,5 odstotka bruto plače in bodo nato vsaka tri leta naraščali za 1,5 odstotka, dokler ne bodo dosegli 6 odstotkov. V prvih 3 letih bo tako zaposleni kot delodajalec prispeval 1,5 odstotka bruto plače, država pa bo dodala še dodatnega 0,5 odstotka. To pomeni, da bo za en evro, ki ga zaposleni prihrani, 2,33 evra šlo na njegov varčevalni račun. Minimalna vplačila se bodo, podobno kot v Veliki Britaniji, vsaka 3 leta povečevala, dokler po 10 letih ne bodo dosegla 6 odstotkov. Od tistega trenutka naprej bodo minimalna vplačila 6 odstotkov zaposlenega, 6 odstotkov delodajalca in 2 odstotka države, kar je precej ambiciozno in upravičeno, saj je za zagotovitev zadostnih prihrankov za celotno obdobje upokojitve potrebna zadostna raven vplačil.
Še eno jasno izraženo sporočilo konference v Varšavi je bilo: vsi se srečujemo s podobnimi demografskimi izzivi, od Španije in Slovenije do Poljske, pokojninski sistemi pa so različni. Ključen osnovni pogoj za njihovo delovanje pa je vedno enak, in sicer zaupanje ljudi. Brez njega nobena reforma ne deluje, zato morajo odločevalci in deležniki oblikovati dolgoročne politike ter hkrati ohranjati zaupanje ljudi s poštenim in transparentnim delovanjem, doslednostjo ter verodostojnostjo.
Začetna odločitev za varčevanje je ena najtežjih
Ideja o samodejni vključitvi v pokojninske načrte je stara že več kot dve desetletji, čeprav jo predvsem v Evropi slabo poznamo. Na podlagi številnih raziskav vedenjske ekonomije vemo, da je začetna odločitev za varčevanje za pokojnino ena najtežjih. Proti temu delujejo številne tako imenovane vedenjske pristranskosti, od nenaklonjenosti izgubam do obtičanja v statusu quo in kognitivne lenobe … V ZDA so vedenjski ekonomisti iskali alternativen način, kako premagati navedene pristranskosti, in predstavili primer, kako kognitivno lenobo uporabiti v našo korist. Odločili so se, da se vsi zaposleni pri določenem delodajalcu z določenim datumom samodejno vključijo v pokojninski načrt. Za vključitev jim ni treba podpisovati nobenih obrazcev, še vedno pa imajo možnost s podpisom posebne izjave odstopiti. Tako je torej vključitev v pokojninski načrt prostovoljna, vsak pa ima pravico izstopiti iz njega. Žiga Vižintin je še dodal, da ima samodejna vključitev neverjeten učinek na stopnjo vključitve, kar je več kot očitno na primeru Velike Britanije, kjer se je stopnja vključenosti z dobrih 60 odstotkov povečala na 90 odstotkov. »Zaradi te zelo pametne in takrat vizionarske politike, ki se je naslanjala na dognanja vedenjske ekonomije, danes po desetih letih v Veliki Britaniji za pokojnino varčuje dodatnih 10,7 milijona zaposlenih, kar je ogromna številka. Prepričan sem, da bi lahko podobne deleže vključenosti dosegli tudi v Sloveniji. Zasnovo imamo dobro, v pokojninske sklade v okviru prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja je danes vključena dobra polovica zaposlenih, pokojninski skladi so dobro prestali vse dosedanje finančne krize in dobro upravljali prihranke članov svojih pokojninskih načrtov. S politiko samodejne vključitve bi lahko stopnje vključenosti tudi v Sloveniji dvignili proti 90 odstotkom, kar bi pomenilo, da bi v prihodnje ob upokojitvi večina zaposlenih poleg javne prejemala še dodatno pokojnino, s katero bi si izboljšala življenjski standard. Seveda bi moral biti cilj nove pokojninske reforme takšen, da bi bila vsota javne in dodatne pokojnine čim bližje naši zadnji plači pred upokojitvijo. Prihajajoča pokojninska reforma pri nas je odlična priložnost za uvedbo tega koncepta,« je prepričan Vižintin.
