In udarili so, k srečni le besedno, z daljšima zapisoma, tudi po ikoni slovenske sprave dr. Spomenka Hribar, na račun najinega nedavnega poziva vladi k spremembi dosedanje politike do vojne v Ukrajini oziroma k bolj odločnemu iskanju poti k miru preko pogajanj z Rusijo, ne več z vztrajanjem pri sankcijah zoper njo in oboroževanju ukrajinskega odpora. Posredovala mi je dve hudo kritični pismi, a med seboj diametralno nasprotni, skorajda izključujoči si.
Gospa Simona Rebolj, ki se pogosto oglaša s svojimi pronicljivimi pogledi na družbena dogajanja pri nas in na tujem, pravi, da bi se pod večji del našega pisma (osnutek sva sestavila dr. Hribarjeva in moja malenkost, a končno besedilo je nastalo s še mnogimi izboljšavami) z veseljem podpisala, a da ga ne more, ker da vsebuje preveč »hinavščine in oportunizma«. V daljšem zapisu pojasnjuje grehe in odgovornosti Zahoda, od ZDA in Nata do EU, pri ukrajinskem konfliktu, zarisuje zgodovino nekaznovanih zločinov, ki so jih zagrešili Američani širom po svetu, ob Putinu kot zločincu postavlja še oba zadnja predsednika Ukrajine, Porošenka in Zelenskega, v odnosu do ruskih prebivalcev v Donbasu in do sklenjenih, a nikoli implementiranih sporazumov iz Minska. Do vsega tega bi naj bilo naše pismo preveč popustljivo, prizanesljivo, nekoherentno. Še posebej pa ne vidi poti do pogajanj z kremeljskim vladarjem, če pišemo, da bi mu potem še sodili.
Nasprotno očitajoče pismo mag. Milana Švala, sicer oboževalca Hribarjevega opusa, pa razočarano ugotavlja, da pobudniki in podpisniki »mirovniškega« poziva popuščamo Putinu oziroma pristajamo na njegovo igro, Ukrajincem in zaveznikom v EU in Nato pa obračamo hrbet in pozabljamo, da je 140 članic OZN dvakrat izglasovalo resolucijo, ki poziva Rusijo k umiku z okupiranih ozemelj. Reševanje sveta pred nuklearno katastrofo, dodaja, je sicer plemenita misel. »Toda ali nas dajanje koncesij agresorju ne pripelje še bliže katastrofi?« nas končno sprašuje g. Šval.
Gospe Rebolj sporočam, da bi se ji pri vsem zapisanem tudi pridružil, če bi želel ostati le pri detektiranju stanja in odgovornosti zanj. Švalu pa, da naj uvidi, da dosedanja politika Nata in EU do tega konflikta ni obrodila ničesar, razen energetske, prehranske in obče gospodarske krize v Evropi, ki bi jo Evropejci že sprejeli in prenašali tudi dlje časa, če bi se videlo, da se vojna ugaša, da se ruske sile umikajo, da od Ukrajine Putin dviguje roke. A žal temu nismo priče. Spopad je eskaliral in postaja vse hujši. Zagrožena opcija s strani Rusije je tudi uporaba jedrskega orožja. Da je resna, priznava sam ameriški predsednik Biden.
Obema kritikoma pa, da je bila namera predmetnega poziva zbrati čim več kvalificiranih podpisnic in podpisnikov, pa jih ni malo, ki imajo za tak klic vse reference in kompetence, ter skupaj nagovoriti vlado k bolj vidni, proaktivni vlogi pri iskanju poti k miru, dokler jih je še, preko pogajanj neposredno z Moskvo. Zaenkrat vladnega odziva še ni, a šteje tudi to, da se je povzetek našega poziva znašel na zaključnem TV soočenju kandidatk in kandidatov za predsednika republike, pred prvim krogom volitev, kot izziv pri vprašanjih o vojni v Ukrajini, in da so ga kar trije od kandidatov – naj tu izpostavim dr. Prebiliča, mimogrede predstojnika katedre za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani – pohvalili ter dodatno utemeljili nujo po pogajanjih takoj. Bosta slednje spoznala in priznala tudi kandidata, ki se bosta čez dobra dva tedna potegovala za Pahorjevo nasledstvo, Anže Logar in Nataša Pirc Musar, ali vsaj kdo od njiju?
Aurelio Juri, Koper
