Britanski konservativci, ki so na oblasti od maja 2010, v raziskavah javnega mnenja že dolgo zaostajajo za opozicijskimi laburisti za okoli dvajset odstotnih točk, včasih malo manj, včasih malo več. Preplah in strah v stranki pa ne nihata, ampak vztrajno rasteta. Razkrivajo ju tudi domoljubno in protimigrantsko obarvani napadi na laburističnega vodjo Keira Starmerja, potem ko se je najbolj odkrito doslej razgovoril o bodočih britanskih odnosih z Evropsko unijo.

Proti razlikovanju od EU

Na nedavni konferenci liberalnih in levosredinskih politikov v Montrealu je dejal, da ne želi, da bi se Britanija razlikovala od EU. Ocenil je, da je večina pobrexitskih konfliktov z Unijo posledica tega, da se hoče Britanija (pod konservativno vlado) razlikovati od EU in »početi drugačne reči kot naše partnerice v EU«. »Laburistična vlada ne bi znižala standardov EU o hrani, varstvu okolja, pravicah zaposlenih in vsem drugem,« je dejal Starmer in s temi besedami presenetil celo svojo stranko, ki ima brexit še vedno za politično minsko polje, ki se mu je bolje izogibati. Sploh ker prihajajo volitve, verjetno precej pred skrajnim rokom zanje, ki je januarja 2025.

Brexit je kljub temu, da je v nebo vpijoča polomija, še vedno vroč politični kostanj, nekakšna nadstrankarska religija, tako da lahko stranke samo ugibajo, koliko je v resnici še brexitsko vernih volilcev, čeprav ankete kažejo vse več obžalovanja nad odhodom iz EU. Tako je Starmer z besedami o »nerazlikovanju od EU« sprožil plaz kritik brexitarjev. »To, da se ne želi razlikovati od EU, bo skrbelo veliko ljudi, ker pomeni, da si v resnici želi preklicati brexit,« trdi finančni minister Jeremy Hunt.

Zarotniška prikrita vrnitev v EU?

Bi lahko Starmer naredil kaj hujšega? Da. V Elizejski palači se je srečal s francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom, ki je med brexitarji sprožil preplah z zamislijo o Evropski politični skupnosti, na podlagi katere so francoski in nemški akademiki pripravili predlog o Evropski uniji štirih koncentričnih krogov. V zunanjem bi bila Evropska politična skupnost, v bistvu vse evropske države, v tretjem pridružene članice, med njimi Švica in Norveška ter morda Britanija, torej države skupnega trga EU, v drugem vse članice EU, v središčnem pa članice evrskega območja in schengna, ki bi se odpovedale vetu in sprejele večinsko odločanje o vsem. Podobno EU so nekoč zagovarjali v Londonu, a zdaj je že pogovor o njej izdajstvo brexita.

Starmerja kritiki »sumijo«, da se ogreva za pridruženo članstvo, vrsta konservativcev ga je obtožila, da zarotniško postavlja temelje za prikrito britansko vrnitev v EU. Kako naj bi to dosegel? Laburisti naj bi v primeru zmage na volitvah načrtovali »popačenje volilnega telesa« s tem, da bi dali volilno pravico milijonom državljanom EU, ki so pridobili stalno bivališče v Britaniji (takih je 3,4 milijona), in znižali starostno mejo za pridobitev volilne pravice z osemnajst na šestnajst let. Orjaška večina mladih Britancev je proti brexitu, večina mladih Britancev pa tudi priseljencev pa je za laburiste. Ti pravijo, da gre samo za nekatere od predlogov, ki jih preučujejo, ne pa za strankin program.

Kritiki Starmerju, ki je bil pred referendumom glasno proti brexitu in je kasneje zagovarjal ponovitev referenduma, tudi pripisujejo, da kar naprej spreminja mnenje o EU. Po zadnjem plazu obtožb je v najnovejšem intervjuju dejal, da njegova vlada ne bi obrnila hrbta brexitu. »Ne vračamo se v EU. To ni stališče stranke, tega prihajajoča laburistična vlada ne bi naredila. Moramo pa poskrbeti za to, da bo brexit deloval,« je rekel.