Kje je torej sploh problem? Ali je stanje res tako skrb vzbujajoče, kot nekateri trdijo? Morda to zveni drugače, če pogledamo, koliko hrane pridelamo sami, koliko smo samooskrbni. Res je, da vsak košček plodne zemlje ni obdelan, torej bi lahko pridelali več, če bi imeli ljudi, ki bi se s tem ukvarjali. A vseeno. Vsak kvadratni meter, ki ga pozidamo, pomeni manjšo površino, na kateri tla vpijajo dež. Vsak kvadratni meter asfalta in betona ter seveda tudi streh poveča segrevanje tal in s tem ozračja. In zmanjša življenjski prostor živim bitjem. Ki seveda niso samo zajci, srne in drugi, ki jih vidimo in morda nekako razumemo, da jih stiskamo, izrinjamo nekam, ampak tudi deževniki, bakterije, razne zeli, rože, če hočete, pa drevesa (naša »pljuča in ponor« ogljikovega dioksida). Koliko še lahko pozidamo ali sploh kaj pozidamo brez škode? Bi se moralo človeško mravljišče malce umiriti?
Najbrž bi to Zemlji prav dobro delo. Vsaj življenju na njej, kot ga poznamo. Zakaj pa smo priča velikemu izumiranju vrst? V Zemljini zgodovini je bilo velikih izumiranj že veliko. V nekaterih geoloških obdobjih je izumrlo tudi do 80 odstotkov vsega živega. Če bi bili mi priča takemu izumrtju, bi bili seveda precej verjetno del tega, ne bi preživeli. Preveč smo odvisni od vsega živega. Medtem ko preostalo živo ni odvisno od nas, niti malo. Kaj je sploh krona stvarstva? Je to nekaj, kar izstopa po nekih sposobnostih? In kdo bo te sposobnosti sploh določil, določil, kaj so kriteriji, ki odločajo o tem, kdo je krona stvarstva? Če bi odločali morski črvi, bi najbrž postavili povsem drugačne kriterije kot mi. Ali pa je morda krona stvarstva nekaj, od česar so vsi ali pa jih je vsaj veliko odvisnih? Začnemo raje pri rastlinah?
Menda so se avstralski staroselci, pa najbrž mnoga staroselska ljudstva, zahvalili vsaki živali, ki so jo ubili, da jim je omogočila preživetje. Mi pa mečemo hrano stran. Niso sekali dreves za razkošje, ampak iz potrebe. Kaj in koliko porabljamo mi iz potrebe? Koliko površine smo že zabetonirali res iz potrebe?
