Prvič zato, ker je za to potreben pogum. Ljubezni je v vseh nas veliko več, kot smo je pripravljeni prenesti. Biti »nalinkan« z vsemi srci je težje kot hlipati, da ljubezni ni, in biti varno obkrožen samo s svojo egomanijo v lastnem bunkerju. Povezanost ni lažja, temveč težja pot. Tisti z gonom zmagovalca v sebi nosijo izostreno sposobnost čutenja, kar pa ni nujno prijetno. Uspeh vedno malo tudi boli, saj zahteva, da »zvezda« prenaša zavist in odkrito zavračanje. In kdor je bolj ranljiv, tega boli še bolj. Ponižno skregani so zato zavarovani s čelado in neprebojnim jopičem.
Drugi krivec, ki krni intimo, je tehnologija. Zagotovo odpravlja fizične razdalje, duševne malo manj. Na Kitajskem sta pred sedmimi leti v pisanju pesmi tekmovala človek in Microsoftov program umetne inteligence. Slednji je uporabil lepe besede. Spretni algoritmi namreč v hipu najdejo vse rime in izberejo najbolj posrečene kombinacije, a vseeno – pesem ni imela globine in logike. Zmagala je ona. Umetnica. Po zmagi je v intervjuju dejala, da bodo roboti v prihodnosti prehiteli 99 odstotkov pesnikov. Na prvo žogo črnogledo. Če ni, bi brali dlje. Umetna inteligenca razkriva povprečneže. Kajti tistega enega odstotka pesnikov, ki imajo božanski navdih, algoritem ne bo mogel posnemati – umetna inteligenca lahko ponudi samo stvaritve na človeški ravni.
Ljudje tukaj in sedaj presegajo zmogljivosti modernih tehnologij. Včasih se ob vrsticah J. Hudolina spomnim, da so heroji med nami, ne tam nekje v deželi Nije. Berem ga kot ponosnega avtorja, ki ga ni strah lastne avtentike, zato bralce buri z divjaškim duhom in jih milo gladi hkrati. V neki svoji pesmi zapiše – verz je seveda napisal v povsem drugem kontekstu in naj mi ne zameri tega prenosa: »Strast ni metafizika.«
Odgovor na vprašanje iz železnega repertoarja, kaj je dober odnos in kako diha v poslovnem svetu, dobiva obrise. Rekla bi, da se svet, jemljem ga celovito in ga ne delim na organizacijsko in srčno kulturo, vse bolj zavestno osredotoča na intimna doživljanja, na preseganje racionalnosti oziroma njeno dopolnjevanje. Drug brez drugega pač ne moreta. Kot bi skušali med tangom ločiti plesalca na levega in desnega. Jalovo početje! Kot bi delali rez med dodano vrednostjo na zaposlenega in kakovostjo odnosa med zaposlenimi in podjetjem. Zlata nit že 17 let dokazuje, da se dobri odnosi splačajo. Oh, kakšen krasen kroše za umetno inteligenco! Ne more napisati boljše pesmi, pa tudi niti med nami ne bi mogla splesti. Prave povezave so tu, in vivo. To je vizija zlatonitnikov. V njih je manj magije in skrivnostnega opoja, pa več empirike – torej več stikov rok, nasmehov in skupnih doživetij.
Ne, ne potrebujemo metafor niti ujetosti v metafiziko. Potrebujemo (samo) lepe odnose. x
Tonja Blatnik, urednica priloge Zaposlitve in kariera
