Pot oziroma skoraj državna cesta na polje izbrisa je bila tlakovana v začetku leta 1992 z tajnim in nezakonitim izbrisom 25.671 ljudi iz registra stalnih prebivalcev Slovenije. Najbolj usodne posledice državi in državljanom je prinesel izbris lastninskih upravičenj do anonimnega družbenega kapitala. Namesto modela notranjega lastništva je bil izbran model razpršene privatizacije, konec leta 1992 zapisan v določbe zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij z družbenim kapitalom. Ta se je (načrtovano!) sprevrgel v nenadzorovan plenilski pohod na družbeno premoženje.
Neodplačno je bilo privatizirano (oplenjeno) družbeno premoženje v vrednosti nekaj deset milijard. Do osamosvojitve so s tem premoženjem kot anonimnim družbenim kapitalom uspešno upravljali zaposleni in uprave družbenih podjetij. Kazenski pregon plenilcev ni bil uspešen. Revizije in več kot petsto kazenskih ovadb zaradi oškodovanja družbenega kapitala ni prineslo niti deset pravnomočnih obsodilnih sodb. Privatizacija (plenjenje) družbenega premoženja je bila formalno zaključena leta 1998, vendar proces divje privatizacije s tem datumom ni usahnil.
Univerzalni ukrep izbrisa je »doletel« tudi politike, ki so v devetdesetih letih organizirali bogato trgovino z orožjem. Drnovškova vlada je ukinila preiskovalno (Mogetovo) komisijo trgovine z orožjem in tako izbrisala tudi vsakršno odgovornost politikov za nezakonito trgovanja z orožjem. Uporaba akta izbrisa je v nekaj letih v samostojni državi dobila univerzalen pomen. S takšnim ravnanjem se je na prelomu desetletja proslavila tudi Pahorjeva vlada, ko je 60 tisoč otrokom izbrisala brezplačne malice in kosila in kakim 34 tisoč dijakom subvencije za prehrano in prevoz.
Vsestransko uporabnost akta izbrisa je sredi leta 2012 demonstrirala Janševa vlada z zakonom o uravnoteženju javnih financ (Zujf). Ta zakon z 250 členi je z omejevanjem oziroma izbrisom pravic državljanov posegel na vsa področja dela in življenja. Med takratnim množičnim izbrisom pravic državljanov izstopa izbris pravic iz naslova pokojninskega zavarovanja. Delež pokojninske osnove, ki je predstavljal zakonsko pravico do pokojnine, je bil z Zujfom z 78,5 odstotka znižan na 57,25 odstotka. Izbris 25 odstotkov pokojnin še danes ni saniran.
Praksa nezakonitih izbrisov lastninskih in drugih pravic državljanov je v samostojni državi Sloveniji dobila skoraj domovinsko pravico. Tudi kriza slovenskih bank zaradi tveganih posojil pri prevzemih podjetij se je v letu 2014 ob asistenci Bruslja reševala z izbrisom delnic in podrejenih obveznic. Izbris je doletel 100 tisoč delničarjev slovenskih bank, kakih dva tisoč lastnikov podrejenih obveznic in kakih 500 tisoč varčevalcev pokojninskih skladov, zavarovalnic in družb za upravljanje. To je cena nenadzorovane privatizacije oziroma prevzemov podjetij. Država je banke dokapitalizirala še z 4,5 milijarde evrov. Nedavno je javnost presenetila novica, da je NPU v zvezi s sanacijo državnih bank na specializirano državno tožilstvo (SDT) vložil kazensko ovadbo zoper nekdanje vodstvo Banke Slovenije. Sporna je metoda izračuna izgube državnih bank, način sanacije in aktivnosti v zvezi s »slabo banko« (DUTB).
Tri desetletja samostojnosti Slovenije so zaznamovana s številnimi kršitvami človekovih pravic in svoboščin zaradi nezakonite uporabe akta izbrisa. Svojo državo lahko tako poimenujemo tudi kot deželo izbrisa, »Deletestan« (priponka »stan« pomeni deželo in »delete« izbris).
Janez Krnc, Litija
