Že enajstič stavkajo. Če ni dovolj denarja za njihove apetite, izsilijo daljši dopust. Ko imajo daljši dopust, hočejo razbremenitev. Ko so razbremenjeni števila obravnavnih bolnikov, hočejo spet višjo plačo. Recimo avstrijsko, a našo normo in naš dopust. Pa še veliko ugleda in spoštovanja. Zdi se, da so pozabili na svojo etiko, da jim ni mar za bolnike. Jemljejo jih za talce, s prstom pa kažejo na vlado, ki je po njihovem mnenju odgovorna tudi za vse posledice njihove sedanje nedostopnosti, prelaganja pregledov, preiskav in operacij. Novinarji in drugi, ki kritizirajo nemoralno početje, pa so krivi za njihovo vedno slabšo javno podobo ter za jezo in posamezno agresivno dejanje pacientov. In, kako perverzno, v času stavke ponujajo pregled pri zasebnih. Seveda za tiste z denarjem. Res pogrešam glas komisije RS za medicinsko etiko, ki je posvetovalno telo ministra za zdravje. Tako rada se oglaša z negativnim mnenjem glede evtanazije, zdaj pa molči.
Bolnik sedi na hodniku v UKC in čaka na pregled specializanta, saj je starejših zdravnikov za prste na eni roki, ker stavkajo. Nekaj metrov stran se pogovarjajo trije zdravniki, eden od njih glasno razlaga: »Gremo do konca! Dajmo vsi odpoved, pa da jih vidimo! A mislijo, da bom v soboto delal zastonj, ali kaj? Zaradi stavke sem svoje delo pri privatniku popoldne prestavil na drugo polovico januarja, pa se tole kar ne neha. Moram paziti, da hodim k privatniku delat diskretno, saj dopoldne tukaj v UKC uradno štrajkam!«
Vse vlade do sedaj so res odgovorne, ne za žalostne posledice pogoltnosti zdravnikov, ampak da zdravstvenega sistema niso uredile; da so neodgovorno delile koncesije; da niso ločile javno od zasebnega; da so dovolile sedenje na dveh stolih; da niso nagrajevale delavnih; popuščale zdravniškim zahtevam … Tudi premier Golob nosi odgovornost, da je toliko časa hvalil in gledal Bešiča, ki je še kot minister delal pri zasebniku. Za zasebnike! V svojem mnenju posplošujem na vse zdravnike, kar seveda ne drži. Večino gotovo še vedno vodi etika in skrb za bolnike in so tudi sami žrtve razmer. A za svojo preobremenjenost naj se v prvi vrsti »zahvalijo« svojim sebičnim kolegom in šefom. Tudi od njih bi pričakovala, da bi glasno stopili na pacientovo stran.
Strinjam se: »Gremo do konca!« Naj gre vlada do konca in naj ne popusti pritiskom Fidesa. To je morda še zadnja priložnost, da javni zdravstveni sistem ne razpade do konca.
Polona Jamnik, Bled
