Kako letošnje geslo »Imam revmo, a revma nima mene« razumete vi?
Revmatično obolenje je kronična avtoimuna bolezen, s katero bolnik živi celo življenje, in to postavljeno diagnozo je na začetku težko sprejeti. Pomembno je, da se bolnik bolezni ne preda, da si postavi cilje, da skrbi za svoje telo in kondicijo. V zadnjih letih sem imela priložnost delati z mnogimi revmatičnimi bolniki in tisti, ki redno telovadijo, skrbijo za uravnoteženo prehrano ter na splošno vzpostavijo zdrav način življenja, dosegajo boljšo kakovost življenja.
V letošnji akciji Društva revmatikov Slovenije ste sodelovali kot strokovnjakinja, ki se pri delu srečuje tudi z revmatiki. Ste letos kineziologi prvič tako izpostavljeni kot pomemben člen celovite obravnave oseb z revmatično boleznijo?
Vedno več je študij, ki dokazujejo, da redna telesna aktivnost pri revmatikih pripomore k boljši kondiciji, funkcionalnosti, počutju in zmanjševanju tveganja za pojav drugih kroničnih bolezni. Poleg redne telesne vadbe je pomembno tudi to, kakšno vrsto vadbe izvajajo. Vsaka vrsta vadbe ima namreč svoje prednosti. Z revmatologi in Društvom revmatikov Slovenije sodelujemo že kar nekaj let, je pa bil letos naš poklic prvič medijsko izpostavljen.
Kako dolgo že se kineziologe kot strokovnjake aktivno vključuje v procese zdravljenja in lajšanja težav? Zadnjih deset, 15 let?
Kineziologi smo vključeni v proces lajšanja težav, treninga in postrehabilitacije že dolgo, smo se pa pred kratkim vključili tudi med zdravstvene sodelavce. Kineziologov danes ne najdete več samo v fitnesih in drugih športnih centrih, ampak tudi v zdravstvenih domovih, kjer sodelujejo z zdravniki in drugimi zdravstvenimi delavci. Število kineziologov se je v zadnjih desetih, 15 letih bistveno povečalo, med drugim tudi zaradi vedno večje potrebe po njih.
Kaj je vadba za moč?
Vadba za moč je vrsta vadbe, pri kateri mišico obremenimo do te mere, da sčasoma postane močnejša, večja in bolj vzdržljiva. Ločimo več vrst vadbe za moč. Lahko izvajamo vadbo za povečanje mišične mase, vadbo za povečanje vzdržljivosti v moči in/ali vadbo za dvig maksimalne moči mišic. V splošnem vadba za moč vključuje veliko osnovnih gibalnih vzorcev, ki jih ljudje izvajamo vsakodnevno v življenju. Sem spadajo počepi, potiski, potegi, izpadni koraki in podobno. Vadba za moč ne vključuje samo vaj z dodatnimi bremeni, ampak tudi vaje za korekcijo telesne drže, vaje za zmanjšanje asimetrij in na začetku seveda tudi učenje gibalnih vzorcev. Proces propadanja mišičnih celic se začne že po 30. letu starosti. Vadba za moč nam pomaga, da ta proces upočasnimo in tudi v starosti ohranjamo funkcionalnost ter samostojnost.
Tudi sami ste kot kineziologinja dokazali pozitiven vpliv vadbe na bolnike z revmatoidnim artritisom. Lahko o tem poveste kaj več?
Res je. V sodelovanju s Fakulteto za šport in revmatologom dr. Alešem Ambrožičem smo izvedli raziskavo, v kateri je sodelovalo 17 bolnic z revmatoidnim artritisom, starih med 20 in 55 let. Deset bolnic se je vključilo v vadbeni program za dobo treh mesecev, pod vodstvom kineziologa, sedem bolnic pa smo vključili v kontrolno skupino. Program vadbe je zajemal vadbo za moč dvakrat na teden, enkrat na teden pa je bila vadba namenjena aerobni aktivnosti in vadbi gibljivosti. Na začetku in na koncu raziskave so izvedli funkcionalne teste in meritev telesne sestave, prav tako so bolnice izpolnile dva vprašalnika, vezana na telesno aktivnost in splošno počutje. Bolnice so bistveno napredovale v moči, opazen je bil pozitiven trend v pridobivanju mišične mase in izgubljanju maščobne mase v primerjavi s kontrolno skupino. Na koncu raziskave se je bolnicam iz testne skupine izboljšalo tudi splošno počutje.
Kakšna je razlika med kineziologom in fizioterapevtom oziroma kaj je dodana vrednost kineziologa?
Kineziolog je strokovnjak za gibanje, ki običajno vstopi v postopek obravnave takrat, ko je končana prva faza rehabilitacije s fizioterapevtom. Vloga fizioterapevta je najbolj pomembna v obdobju po poškodbi, po operaciji, pri različnih vnetnih procesih mišično-skeletnega sistema, pri akutnih ali kroničnih bolečinah ... Pomaga pri povrnitvi osnovnih gibalnih funkcij, zmanjševanju vnetja in bolečine, kineziolog pa poskrbi, da bolnik spet pridobi mišično maso in moč, izboljša ravnotežje, koordinacijo in gibljivost. Naloge kineziologa so tudi korekcija telesne drže, zmanjševanje asimetrij, učenje aktivacije mišičnih skupin in gibalnih vzorcev. Kineziolog je zelo dobrodošel ne samo pri bolnikih in poškodovanih, ampak tudi pri vseh zdravih osebah, ki se z vadbo srečujejo prvič. Strokovni nadzor in individualno programiranje vadbe namreč preprečujeta nastanek nepotrebnih poškodb in negativnih posledic, poleg tega je učinek vadbe lahko bistveno večji.
Ljudje smo narejeni za gibanje. Pa vendar se takrat, ko se lahko gibamo, tega premalo zavedamo. Pozabimo ohranjati gibljivost skeleta, moč mišic. Si vaša stroka prizadeva tudi za promoviranje »aktivnega gibanja«?
Absolutno je to naša primarna dejavnost. Danes živimo v času, ko se nam res ni treba kaj dosti premikati, če si tega ne želimo. Hrano lahko naročimo kar po telefonu, imamo prenosne računalnike, avto, električne skiroje in še bi lahko naštevala. Veliko je sedečih poklicev in posledice stalnih prisilnih drž ter neaktivnosti so vedno večji problem. V MedicoHealth Gym v Ljubljani se vsakodnevno soočamo s primeri kroničnih bolečin v križu, vratu, med lopaticami, veliko je primerov slabih telesnih drž, šibkih mišic in slabe mobilnosti. Tako kot ste dejali, ljudje smo res narejeni za gibanje, ampak na žalost si ljudje napačno razlagamo, kaj pomeni biti aktiven. V večini se zbudimo šele takrat, ko že občutimo bolečine in spremembe na našem telesu. Seveda je smiselno omeniti tudi nezdrave prehranske navade in problem debelosti, ne samo med starejšimi, ampak tudi že med otroki. Žal smo se znašli v situaciji, ko mora biti vadba načrtovana in koraki šteti, da sploh lahko dosežemo zadostno telesno aktivnost.
Na eni strani imamo izjemno športne Slovence, ki so odlični rekreativni smučarji, kolesarji, plezalci, odbojkarji ..., na drugi pa tiste, ki šport aktivno spremljajo z daljincem. Res me zanima – koliko gibanja je potrebnega za zdravje?
Pomembno je, da v svoj urnik vključujemo različne vrste aktivnosti. Svetovna zdravstvena organizacija je podala smernice za minimalno telesno aktivnost, ki še omogoča ohranjanje zdravja. Vsak posameznik naj bi izvajal vsaj 150 do 300 minut aerobne fizične aktivnosti zmerne intenzivnosti na teden ali pa vsaj 75 do 150 minut aerobne fizične aktivnosti visoke intenzivnosti na teden. Poleg tega naj bi vsak izvajal tudi vadbo za moč, vsaj dvakrat na teden, za večje mišične skupine. Neodvisno od smernic pa bi morali vsi, poleg vseh teh aktivnosti, narediti vsak dan najmanj 7000 do 10.000 korakov. V povprečju ljudje ne dosegamo niti minimalnih standardov za telesno aktivnost, zato se pojavlja vedno več težav z mišično-skeletnim sistemom in vedno več nenalezljivih kroničnih bolezni.
Ob tokratnem dogodku je bila omenjena tudi vadba na recept za posamezno zdravstveno težavo. Utopija? Obstaja v tujini kaj podobnega?
V nekaterih državah je vadba na recept že sprejeta in upamo, da bomo to dosegli tudi pri nas. Bolniki s kroničnimi avtoimunimi boleznimi, kot so revmatiki, resnično potrebujejo strokovno podporo ne samo z vidika zdravljenja, ampak tudi z vidika redne telesne vadbe. Oseb z revmatičnimi boleznimi je danes že približno od 10 do 12 odstotkov splošne populacije in za marsikoga je individualna kineziološka obravnava prevelik finančni zalogaj, pa vseeno skoraj nujen.
Kakšne so indikacije za obisk kineziologa?
Indikacij je res ogromno. Delo s kineziologom bi svetovala vsakemu začetniku v svetu treninga, vsem, ki so v fazi rehabilitacije, športnikom, ki si želijo strokovno vodenje in programiranje treninga, osebam, ki se soočajo s kroničnimi bolečinami zaradi slabe telesne drže, sedečega načina življenja, asimetrij itd., in seveda osebam s kroničnimi avtoimunimi boleznimi, ki potrebujejo še dodatno previdnost in strokovni nadzor.
