»Glej, da boš napisal z velikimi tiskanimi črkami: SLOVENSKA OBALA JE SEGALA OD TRSTA DO IZLIVA REKE TIMAVE! Slovenci smo bili celo lastniki tega dela morja. To je bila zibelka našega pomorstva,« je z zanosom vzkliknil Franco Cossutta, 80-letni avtohtoni Križan in predsednik Kulturnega društva Ribiški muzej tržaškega primorja. Ladijski inženir, ki letnice in zgodovinska dejstva tako rekoč stresa iz rokava, pravi, da je Bog sedmi dan rekel Slovencem, da jim bo dal strmo obalo; tako, ki se s Krasa po flišastem pobočju preko terasastih nasadov oljk in trt spušča v sinje morje. Na robu kraške planote, na 200 metrih nadmorske višine, 750 stopnic nad morjem, pa je ustvaril Križ, nekoč stoodstotno slovensko vasico, v kateri je pred nekaj več kot sto leti delovalo skoraj 200 poklicnih ribičev, pravo »okostje malega gospodarstva«.
Govoriš kot ribič
»Šestdeset Križanov je padlo v NOB. Polovica jih je imela manj kot 25 let. Še vedeli niso, kaj je komunizem. Šli so v boj za obrambo slovenstva,« je Cossutta za mizo bližnjega Bara pri Bojani s prstom pokazal proti spomeniku ob vhodu v vas Križ pri Trstu, ki je bila nekoč popolnoma slovenska in je leta 1910 štela 1800 duš. »Ime vasi prvič zasledimo že leta 1210,« nas je med slabo uro dolgim pogovorom podučil energični domačin. Vas se je nekoč delila na ribiški del, poln majhnih hišic brez dvorišča, ki so bile strnjene nad morjem, ter kmečki del s hišami z borjačem, senikom in hlevom. »Če si govoril nerazločno, so ti nekoč dejali, da govoriš kot ribič, saj so imeli ti čisto svoj žargon. V Križu smo dejansko poznali dve narečji,« je hitel razlagati Cossutta med sprehodom proti ribiškemu muzeju s prečudovitim razgledom, ki sega od Pirana do ustja Soče in Barbane. Pred tem nas je pot mimo cerkvice svetega Roka in kipa revnega Tomaža, ki pred njo prosi miloščino, zanesla do hiše na številki 112, kjer se je rodil Albert Sirk, znameniti impresionist in prvi slovenski marinist, po katerem se danes imenujeta vaška osnovna šola in kulturno društvo. »Ilustriral je Seliškarjevo Bratovščino Sinjega galeba,« je pristavil sogovornik.
Hodila na čaj k angleški kraljici
Križ pa je svetu dal še mnogo več. Tu se je rodil svetovno znani tenorist Carlo Cossutta. »Otello mu je bil pisan na kožo, bil je namreč dramski tenor. Gostoval je v vseh večjih opernih gledališčih na svetu,« je ponosno razlagal Cossutta. Pa arhitekt Viktor Sulčič, ki se je podpisal pod načrt znamenitega stadiona La Bombonera v Buenos Airesu, kjer se je kalil sam Diego Armando Maradona. Omeniti pa gre tudi Jožo Sedmak, »kraljico bombaža« in najbogatejšo Slovenko vseh časov, ki se je v vas vozila z rolls-royceom. »Prav tukaj se je ustavljala,« je Cossutta pokazal na prostor ob vaškem pokopališču. »Otrokom je vedno delila bombone.« Hči revnega ribiča je poročila Oswalda Finneyja iz ene najbogatejših angleških družin v Aleksandriji. Ena prvih letalk britanske kraljeve letalske flote je hodila celo na čaj k angleški kraljici.
Sedmakova pa je tudi veliko prispevala k razvoju ribištva, ki ima od leta 2016 v Križu svoj Ribiški muzej tržaškega Primorja. »Še nekaj let bi čakali, pa bi šlo vse v pozabo,« je pred vhodom v muzej, ki ga krasi kamniti portal s tuno in rožama svaricama, opozoril Cossutta. Pogled obiskovalca v muzeju najprej pade na maketo čupe, deblaka, ki velja za najprimitivnejše plovilo na tržaški obali. Prvič se v pisni obliki pojavlja že v začetku 17. stoletja. Križani so pristan Mulj namreč dobili šele leta 1874, čupe pa so lahko edine zdržale vsakodnevno dvigovanje iz morja na prod. »Sedemmetrsko plovilo so pridobili iz hloda bora, smreke ali hoje. Smola je namreč les ščitila pred agresivno morsko vodo,« nas je podučil gospod Franco. Za stabilnost je skrbel pet metrov dolg teslir, ki so ga na obeh straneh spojili z lokom, ki so mu pravili brčagelj. Ta je absorbiral silo dveh šestmetrskih vesel. Veslalo se je na krmi, na beneški način, vnaprej. Na premcu pa je drugi ribič polagal mrežo in s trimetrskim veslom usmerjal plovilo. Danes obstajata le še dve originalni plovili. Čupo Marijo hranijo v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani.
Petsto metrov dolga mreža
»V oko mreže je zaplavala sardela in v njem ostala ujeta,« je Cossutta v muzeju pokazal na ribiško mrežo. Bombažne mreže je bilo treba vsakič sušiti, sicer bi začele gniti, enkrat na leto pa so jih namakali v mešanici vrele vode in mletega borovega lubja, da bi jih zaščitili. »Najbolj spektakularen pa je bil lov na tune, edinstven na svetu,« je navdušeno govoril vodnik in pokazal na model tonere, ki so jo poganjali štirje veslači, dva ribiča pa sta upravljala 500 metrov dolgo mrežo. Ta je bila za en konec pritrjena k obali, z drugim koncem pa so obkrožili jato tun. Lovilo se je od avgusta do oktobra, podmorske steze ali »kalade« so pred sezono očistili skal in školjk, ki bi lahko poškodovale mrežo. »Izvidniki ali kolnarji so na kraškem robu opazovali morje. Nad ladjo je stal kolnar srednjak, 600 metrov levo (de magra) in desno (de graša) od njega pa kolnarja krajnika.« Abauta de graša je tako pomenilo, da tune plavajo z desne, iz smeri Devina. Jato so morali v vitkem in hitrem plovilu obkrožiti v desetih minutah. Ko so zaslišali besedo stegando, so ribiči plovilo obrnili za 90 stopinj desno, ko pa je kolnar zakričal voh, so jato z mrežo zaprli proti obali in pohiteli do brega. Tja so že prihiteli vaščani, ki so pomagali mrežo z ulovom vleči na prod. Voda je od pljuskanja tun vrela, najbolj smeli so ribe grabili za rep in jih metali na prod. Za nagrado so dobili glavo ribe, iz katere so naredili juho, srce, jetra, želodec ali »tripe«, ki so jih sušili za zimo, in kos tune. »Mehke kot teletina,« se je spominjal Cossutta. Slednjo so spekli v ponvi ali na žaru, polili z oljčnim oljem in potresli s posušenim koromačevim cvetjem. Preostanek ulova pa so prodali v Trstu.
O pomorski dediščini na Tržaškem se je v Jadranskih biserih razpisal sam Anton Aškerc. »Sedim in pogovarjam se z rojaki, ki z morjem bratijo se noč in dan,« je zrecitiral Cossutta, ki verjame, da ima kriški muzej za slehernega Slovenca izjemen pomen. Dokazuje namreč, da smo Slovenci pomorski narod, odlikuje pa nas večtisočletna pomorska kultura.
