Spomnim se evropskega mladinskega prvenstva leta 1993 v Ljubljani, kjer sem bil evropski prvak. Potekalo je v večji dvorani. Kje že?
V Tivoliju.Aha. Nekajkrat sem igral tudi na mednarodnem prvenstvu Slovenije, mislim da v Velenju, spomnim pa se tudi enega dvoboja med Belorusijo in Slovenijo, ki je bil verjetno v Ljubljani.
Omenjeni dvoboj je bil leta 1999 res v Ljubljani, natančneje na Galjevici, a ne v namiznoteniškem centru. Pripotovali ste kot številka 1 svetovnega namiznega tenisa.Očitno sem lokacijo pozabil. Se pa spominjam, da me je na prvem dvoboju v Minsku premagal Saša Ignjatović, ki sem se mu na povratnem dvoboju maščeval.
Kakšne obveznosti ste imeli tokrat v Ljubljani?Po končani športni poti se še iščem. Vse življenje sem posvetil namiznemu tenisu in to je vse, kar znam. Kaj bom delal v prihodnosti, natančno še ne vem. Vsekakor pa se vidim v tem športu. Pogodbo s Tibharjem imam že več kot 30 let in je hkrati moja edina profesionalna z opremljevalcem doslej. V Ljubljani sem opazil veliko mladih igralcev in dobil širši vpogled v slovenski namizni tenis.
In kakšen je pogled nekdanje številke 1?Andreja Ojsteršek Urh je izjemna profesionalka, ki obvlada svoj posel do potankosti. Njen vpliv in znanje je moč čutiti v vsakem kotičku dvorane, igralci ga črpajo in čutijo njene poglede. To je pri razvoju zelo pomembno. Veliko sem se pogovarjal z Andrejo in drugimi trenerji, ki so bili prisotni na treningih. Opazil sem nadarjene igralce, ki izhajajo iz okolja s tradicijo. Imate Darka Jorgića, ki je bil že šesti igralec sveta, kar je izjemni uspeh. Tudi Kožul je odličen igralec, veliko sva se pogovarjala. Nerad rečem, da ste majhna država, imate pa izjemne uspehe, ki jih je pred Jorgićem dolga leta dosegal Bojan Tokić.
Kako gledate na trenerski poklic?Je zelo zahteven. Kot aktivni igralec se nisem nikoli spraševal, kako težak je, saj sem se ves čas osredotočal na svojo kariero. Kot trener moraš imeti zelo širok spekter, še posebej, če deluješ v centru, v katerem moraš ves čas večjemu številu igralcev popravljati napake in opozarjati na njih. Ko sem bil v dvorani na Galjevici, me je eden od igralcev vprašal, kako sem jaz izvajal udarec s flipom. V času aktivne kariere je bilo zame vse nagonsko in običajno ter očitno dovolj dobro, da sem dosegel to, kar sem. Sedaj moram občutke ubesediti, kar je zelo, poudarjam zelo težko.
Igrate še kaj namizni tenis? Imate morda veteranske ambicije?Kariero sem končal zaradi težav z ramo. Trenutno me ne boli, ne vem pa, kako bi bilo, če bi spet igral. Menim, da sem svoje znanje pokazal v času aktivne kariere, zato veteranskih ambicij vsaj zaenkrat nimam.
V namiznem tenisu ste osvojili vse razen olimpijske kolajne in naslova svetovnega prvaka. Se večkrat spomnite spodletelih olimpijskih poskusov in finala iz leta 1997 v Manchestru, kjer ste izgubili z Waldnerjem, ali številnih uspehov?V spominu mi je ostalo veliko prvenstev in turnirjev. Eden od njih je tudi prvenstvo v Manchestru, kjer sem osvojil svojo prvo posamično kolajno, medtem ko sem jo med dvojicami že imel. Verjetno sem v svetu namiznega tenisa edinstven primer, da igralec, ki je na prvenstvu premagal štiri Kitajce, ni postal svetovni prvak. Zanimivo je bilo, da sem na tem istem prvenstvu v ekipnem delu igral proti Waldnerju in ga gladko premagal. Tudi v finalu sem igral dobro, a Waldner je pokazal povsem drugačen obraz kot v ekipnem delu in je bil boljši. Spomnim se, da sem sem z odličnimi igrami in številnimi osvojenimi turnirji ob koncu leta postal številka 1 na svetu, kar si štejem kot svoj največji uspeh. Leto kasneje sem bil prvič posamični evropski prvak. V spominu so mi ostali tudi uspehi v zrelejših letih, kot je zmaga na finalu svetovnega pokala leta 2009, ali uvrstitev v polfinale olimpijskih iger leta 2016, kjer žal kasneje v Riu de Janeiru nisem osvojil kolajne. Dejstvo, da nisem osvojil olimpijske kolajne in postal svetovni prvak, me je ves čas gnalo naprej, da sem trdo delal in vztrajal na svoji poti. Vprašanje je, kako uspešen bi bil, če bi osvojil vse, saj motivacija tudi pri najboljših športnikih na svetu ni samoumevna.
Več let ste živeli v Andaluziji, in sicer v okolici Granade, v zadnjih letih pa ste se preselili v Črno goro. Zakaj?Na selitev je leta 2017 vplivalo več dejavnikov. Eden pomembnejših je bil, da je žena Nataša Srbkinja ter da se bolje počuti v novem okolju. Do žene čutim ogromno spoštovanje in hvaležnost, ker je v času moje kariere vzgajala sinova, ki sta danes stara 22 in 17 let, ter mi omogočila in stala ob strani, da sem bil na svoji poti uspešen. Poleg tega sem igral v Rusiji, do koder sem imel iz Črne gore odlično letalsko povezavo. To je bilo zame zelo pomembno, saj so me večletna potovanja vse bolj izčrpavala. Preden smo se preselili v Črno goro, smo bili večkrat tam na dopustu in vselej smo se imeli zelo lepo. V bližini Tivata, kjer smo si ustvarili dom, se vsi počutimo zelo dobro in bolj sproščeno kot drugod.
Jorgićev vzpon k svetovnemu vrhu je bil v zadnjih letih bliskovit. Rezultati kažejo, da je njegov razvoj nekoliko obstal. Je res?Nasprotniki na drugi strani mize so proti uspešnim športnikom še bolj motivirani, zato so porazi sestavni del uspešne kariere. Tako v športu kot življenju ne gre vse ves čas le navzgor. Čeprav delaš vse tako, kot v času največjih uspehov, pride do slabših rezultatov. To ni nič tragičnega. Treba je ostati potrpežljiv in vztrajati, saj bo priložnosti za dokazovanje še dovolj.
Več let ste igrali v nemški bundesligi, ki je po moči najmočnejša na svetu, v njej tekmuje tudi Jorgić. Kasneje ste igrali za Charleroi, kjer ste se lahko bolj osredotočili na svojo kariero. Bi bila selitev izven Nemčije boljša tudi za Jorgića?Časi so povsem drugačni kot takrat, ko sem največje uspehe dosegal jaz. Tedaj sem igral na štirih ali petih mednarodnih turnirjih na leto, zato sem imel potovanj precej manj. Čez vikend sem igral ligo, med tednom pa sem treniral. Sedaj zaradi številnih tekmovanj časa za trening praktično ni več. Poleg tega so turnirji razpršeni po vsem svetu, kar pomeni izjemno obremenitev za telo. Zato morajo igralci danes precej bolj paziti na prehrano, razmišljati o počitku, da ne pride do poškodb, in številnih drugih dejavnikih. Bolj kot to, za koga igrajo, je pomembno, kje se počutijo dobro. To pa je odvisno od vsakega posameznika.
V Evropi v zadnjem času navdušujeta francoska čudežna dečka brata Lebrun. Kako spremljate njun razvoj?Oba sta res nekaj posebnega. Še posebej mlajši, ki poleg vsega drži lopar po azijsko, kar je za evropske igralce neobičajno. Uživam, ko ju spremljam. Dajeta občutek, da v svojem svetu res uživata, da ne razmišljata zgolj o zmagah. Imata izjemen talent.
Do kam ju lahko popelje?Verjamem, da do številke ena na svetu. Zakaj pa ne?
Ves čas se smejite, ko govorite o bratih Lebrun.Res? To je očitno dokaz, da ju res rad spremljam. V namiznemu tenisu se je v zadnjih letih veliko spremenilo. Od materiala do velikosti žogice. Le-ta sedaj skače višje in ima manj rotacije. Agresivna igra je zato precej bolj naravna kot v mojih časih. Vsaj pri moških se ves čas igra na vso moč. Vse se odvija zelo hitro, v takšni igri pa sta brata Lebrun zelo domača. Pri Kitajcih je vse na svojem mestu, njihova igra je namiznoteniška popolnost. Zanimivo bo spremljati, kaj lahko s svojo nepredvidljivostjo storita brata Lebrun.
