Gaja Brecelj, direktorica Umanotere, daje vtis gotovosti, da so spremembe v pravo smer mogoče, najsi se zdi situacija glede podnebnih sprememb in okoljske problematike še tako »pregreta«. In ne le to. Reševanje ne sme biti le reševanje, ampak priložnost za vzpostavitev trajnostne oziroma podnebno nevtralne družbe na pravičen način, ki bo omogočal dostojno življenje za vse.
»Mislim, da ni razloga, zakaj to ne bi šlo. Omejuje nas le um, ker nam to ves čas ponavljajo. 'Tega se ne da'. A to je le družbeni konstrukt. Kaj vse smo že naredili, če pogledamo v zgodovino?! Nore stvari. Zdaj pa, da se tega ne da. Ne, tega ne smemo sprejemati.«
Res je družbena moč po Gajinih besedah na strani tistih, ki so prosperirali na načine, nevzdržne za človeka in za planet.
»Ne, ne za planet!« se takoj popravi. »Planet bo preživel. To sploh ni stvar planeta, ampak življenja na tem planetu, človeške vrste in ostalih vrst.«
Direktorico Umanotere jezi, kako hitro smo kolektivno pristali na to, da nekaj ni mogoče. Tako dovolimo, da gredo stvari po starem, kar pomeni še več neenakosti, še več ekstremnih vremenskih dogodkov, kot so bile lanske poplave.
Planetarne omejitve
Fokus Umanotere se je v zadnjih dvajsetih letih delovanja, tudi v obdobju, odkar deluje tu Gaja, usmeril predvsem na podnebne spremembe in različne podsisteme, ki se na to navezujejo: hrana v kontekstu podnebnih sprememb, podnebne finance, turizem … Pred tridesetimi leti, ko se je Umanotera vzpostavila, je bilo okoljevarstvo zasnovano predvsem defenzivno, »varujmo vodo pred negativnimi vplivi, varujmo zrak…«. Umanotera pa je že od nekdaj razmišljala progresivno – torej kako zagotoviti razvoj, ki bo že v svoji biti upošteval planetarne omejitve.
Zdi e jim ključno, da spremembe pridejo na raven sistema in se ne sprašujemo vsakič znova na ravni posameznika, kaj komu paše in kaj ne.
»Preprosto govorimo o dostojnem preživetju na planetu zemlja, tako človeka kot ostalih bitji. Zato določene stvari niso predmet posameznikove izbire. So nekaj, kar moramo narediti, če hočemo dostojno preživeti.«
Umanotera je tako v veliki meri usmerjena na politični nivo delovanja, obenem pa tudi na nivo izobraževanja, osveščanja. Veliko pa delajo tudi z lokalnimi skupnostmi, npr. občinami. Podpirajo jih pri preobrazbi v trajnostne skupnosti, a na participatoren način v dialogu in iz potreb lokalnega prebivalstva.
Trajnostni življenjski slog
Ena izmed pomembnih vrednot Umanotere je: »Kar govorimo, tudi delamo.« Gaja Brecelj to počne brez oklevanja, saj »trajnostni slog ni neko odpovedovanje ali 'vračanje v kameno dobo', temveč pomeni ravno obratno'«. Gre za višjo kakovost življenja. Preden Gaja našteje, kako skrb za planet vpleta v vsakdanje življenje, poudari, da se v kapitalističnem sistemu odgovornost in krivdo za vse nalaga na posameznika. »Kriv si za vse: če nimaš službe, doma, zdravnika … kot da ne obstaja nek sistem, ki je pripeljal do tega. Na to jasno ne smemo pristajati.« Enako se dogaja pri naslavljanju podnebne krize. Brez sistemskih sprememb ne bo šlo, je prepričana. Naš življenjski slog se mora resda spremeniti, vendar ne smemo vsega reducirati na posameznikovo odgovornost. Sama sicer prepleta odgovorno ravnanje z vsemi vidiki življenja. V kakršnemkoli vremenu jo srečamo na kolesu. Od majhnega ne je mesa, v gospodinjstvu ni zavržene hrane, kupujejo hrano od ekoloških kmetov pri Zelenem krogu. Doma so ravnokar priklopili sončno elektrarno. Z letalom leti čim manj. Oblačila kupuje v trgovinah iz druge roke, potrošnja ji tako ali tako ni blizu, »več stvari, več problemov«. Za otroka večino stvari dobijo in jih potem tudi dajo naprej. Gaja dela svoj prašek za perilo, večinoma ne kupuje čistil, temveč uporablja kis. »To so stvari, ki so majhne, ampak omogočajo v mojem proračunu, da potem lažje namenjam denar za slovensko ekološko hrano, ki je načeloma dražja. Znotraj gospodinjstva se potem to uravna.« Rada se ukvarja s preizkušanjem in opazovanjem, kako težko je imeti trajnostni življenjski slog. »Seveda ne moremo očitati nekomu, da se vsak dan ne vozi iz Murske Sobote z vlakom, če naprimer vlaka ni ali je pot predolga. Kar pomeni, da spet pridemo na to sistemsko raven.«
Sicer pa je Gaja prepričana, da je v primerjavi s tem, kar je naštela, veliko večji doprinos njeno delo pri Umanoteri usmerjeno v sistemske spremembe.
Sprejemanje sprememb
Spremembe so za ljudi vedno stresne, zato je javna komunikacija pomemben del Umanoterinega delovanja. Pri spodbujanju k spremembam namreč velikokrat doživljajo odpor, trenutno je tako na področju hrane.
»Ljudje pravijo, a zdaj nam boste pa v krožnike gledali! Seveda ni stvar v tem. Gre za družbeni problem in ga je smiselno družbeno naslavljati. V Sloveniji je treba spremeniti sestavo krožnika, da bo ta okoljsko, podnebno in tudi zdravstveno bolj vzdržna.« Pri tem doživljajo odpore odločevalcev, deležnikov, interesnih skupin. Vendar načelom potem ko razložijo, zakaj je potrebno povečat delež rastlinske hrane na krožniku in zmanjšati živalskega, zakaj je to velik okoljski problem, ljudje to lažje sprejmejo.
Pri uvajanju sprememb zelenega prehoda pa bo zelo pomembna vloga države, da s svojim zgledom, komuniciranjem, postavljanjem sistemskih pravil vse to omogoči in naredi manj stresno.
»Zdaj že vidimo, kako populistična desnica plasira idejo, da je zeleni prehod nekaj slabega in dragega za večino ljudi. Jaz mislim, da je to priložnost za vse vlade, ki želijo prehod v podnebno nevtralno družbo speljati na pravičen način, da to jasno povejo. Res je, da bo potrebno stopiti na prste tistim, ki bolj onesnažujejo. To pa niso revnejši in »običajni« delavni ljudje.« Gaja poudari, da bo potrebno pri prehodu vzpostaviti predvsem sistemsko podporo.
»Ljudje, ki že sedaj živijo v energetski revščini, se iz tega ne bodo mogli izkopati sami. Probleme je treba prepoznati in jih nasloviti ter stvari jasno povedati. Mislim, da bodo potem ljudje zelo dobro razumeli, da je pravičen zeleni prehod dober za vse.«
Kako velike so naše sledi?
Kako velik zalogaj vzpostavljanja trajnostne družbe nas čaka tudi v Sloveniji, pove dejstvo, da je naš ogljični odtis približno petkrat prevelik na prebivalca. Z ogljičnim odtisom namreč merimo naše vplivanje na podnebne spremembe. »Ljudje mislijo, da je to manjši problem, kot v resnici je, ali pa mislijo, da je to problem nekih drugih držav. Ne. Mi smo del ekonomsko razvitih držav, kar pomeni, da nas manjše kozmetične spremembe ne bodo rešile. Poleg tega je to naša odgovornost do prihajajočih rodov.«
Zato je pomembno, pravi Gaja, poleg majhnih stvari delati predvsem velike korake in si postavljali prave prioritete.
»Če se odločaš o tem, ali boš ločeval odpadke ali se odpovedal čezoceanskemu letu, je rešitev na dlani. Ogljični odtis potnika enosmernega leta v New York je večji, kot imamo na voljo v celem letu t.i. ogljičnega proračuna.«
Tudi od oblasti je zatorej pomembno zahtevati velike korake, sistemske spremembe.
Za Gajo je Slovenija biser in velik potencial, česar pa ne prepoznavamo dovolj, temveč samo sledimo trendom okrog nas. »Imamo toliko gozda, biotske raznovrstnosti. Lahko postanemo vzorčna trajnostna družba, a to je tek na dolge proge, rezultati pa niso hitro vidni. Sploh pa ne pri delu okoljskih organizacij, zato potrebujemo veliko vztrajnosti in rezistence.«
Pa kdaj obupajo?
»Ne,« pravi Gaja. »Sicer smo že precej frustrirani, ker se podnebna kriza poglablja, živalske in rastlinske vrste izginjajo, podnebnih beguncev je vedno več, a delujemo naprej. Ne želimo si privoščiti apatije. Vsem, ki delujemo pri Umanoteri, je skupno, da želimo drugačno, pravično in okoljsko vzdržno družbo. To je svet, ki ga hočem graditi, zato na ta način delujem. Ob koncu življenja mi bo pomembno, kam sem vlagala svojo energijo in na kateri strani zgodovine sem bila, medtem ko se ta sproti oblikuje.«
