Lepo je prejemati nagrade 50 let po tistem, ko ti je bilo ustvarjanje filmov prepovedano,« je z nevidnim ciničnim nasmeškom na obrazu povedal Mako Sajko, ko so mu prejšnji teden v Slovenski kinoteki izročili Štigličevo nagrado za življenjsko delo, ki jo že nekaj let podeljuje Društvo slovenskih režiserjev. Štiriindevetdesetletni dokumentarist je bil prisiljen svoj opus skleniti na vrhuncu ustvarjalnih moči in najbrž so nam vsem, ki smo bili ta večer v dvorani, med podelitvijo misli preskakovale s filmov, ki jih je Mako posnel, na filme, ki mu jih ni bilo dano posneti. Štigličeva nagrada ima zato grenak priokus, saj je njegovo življenjsko delo v veliki meri ostalo nedokončano.
Filmi Maka Sajka in njegova osebna zgodba tako danes skupaj tvorijo dokument o nekem nesrečnem in do umetnikov neprijaznem času, pa tudi o neki prestrašeni in negot...
