Nogometni svet na območju nekdanje Jugoslavije in tudi širše je izgubil novega velikana. V 75. letu starosti je namreč v četrtek v svojem domu v Črni gori preminil Danilo Popovida, ki velja za enega najboljših nogometašev Olimpije vseh časov. Svoj pečat je pustil tudi v Nemčiji, kjer je igral za Eintracht iz Braunschweiga, mlajša generacija ljubiteljev nogometa pa se ga spominja predvsem kot pomočnika selektorja Srečka Katanca na klopi slovenske reprezentance. Tisti, ki so ga poznali najbolje, znajo povedati, da je bil precej tih človek, ki ni nikoli silil v ospredje. Hkrati pa je znal poskrbeti za dobro vzdušje, zato so ga imeli v slovenski reprezentanci vsi izredno radi.
Danilo Popivoda se je rodil 1. maja 1947 v Lovćencu v Srbiji. Starša sta bila Črnogorca, ki sta se, kot mnogi njuni rojaki, preselila v Vojvodino. V Slovenijo je odšel že v mladosti, pri šestnajstih letih, saj je pri nas na fakulteto za šport hodil njegov brat Nikola. V tistem času naj bi ga med drugimi snubil beograjski Partizan, a se je Popivoda odločil za Slovenijo, kjer se je sprva pridružil Slovanu, a ga je hitro v Olimpijo zvabil Nedeljko Gugolj in ga izoblikoval v izjemnega napadalca. Njegova odlika so bili pobegi po desni strani, saj je bil izjemno hiter, na igrišču pa je izjemno deloval v navezi z Branetom Oblakom. Omenjena dvojica je poskrbela tudi za enega lepših golov v zgodovini evropskih prvenstev, ko je Oblak leta 1976 v polfinalu proti ZR Nemčiji s podajo, dolgo okoli 50 metrov, našel Popivodo, ki je mojstrsko zaključil. Jugoslavija je v Beogradu na koncu klonila po podaljšku z 2:4, nato pa izgubila še na tekmi za tretje mesto proti Nizozemski. Prav tako po podaljšku je bilo 2:3. V reprezentančnem dresu je uspešno nastopal tudi na svetovnem prvenstvu 1974.
Pope, kot so ga klicali prijatelji in soigralci, je v dresu Olimpije pustil neizbrisljiv pečat. Na 261 uradnih tekmah je za zeleno-bele zabil 66 golov, v sezoni 1973/74 pa s 17 goli osvojil naziv najboljšega strelca jugoslovanskega prvenstva, kar ni uspelo nobenemu drugemu nogometašu Olimpije. Leta 1975 je prestopil v nemško bundesligo k Eintrachtu iz Braunschweiga za takrat izjemno visoko odškodnino milijon nemških mark. Tudi v novem okolju se je hitro znašel in zaradi izjemnega karakterja in nogometnih vrlin kmalu postal ljubljenec tamkajšnjih navijačev. V treh sezonah je bil kar dvakrat izbran za najboljšega tujca v nemški prvi ligi. O njem so imeli izbrane besede številni velikani svetovnega nogometa. Legendarni nemški branilec Berti Vogts je tako ob priložnosti dejal, da je bil Popivoda eden najtežjih in najzanimivejših napadalcev, kar jih je moral v karieri pokrivati. Po vrnitvi iz Nemčije je znova oblekel dres Olimpije, zadnjo tekmo pa zaradi težav z očmi odigral 2. maja 1982 proti Hajduku. Takrat ga je v 27. minuti simbolično zamenjal Srečko Katanec, s katerim sta nato na klopi slovenske reprezentance spisala eno najlepših poglavij v zgodovini slovenskega športa.
Pred tem se je kot trener preizkusil v nižjih ligah in kot pomočnik pri Olimpiji, ki je imela v njegovem srcu posebno mesto. Kasneje je bil dobri duh slovenske reprezentance, saj so ga imeli igralci neverjetno radi, a ga hkrati tudi izjemno spoštovali. O tem zgovorno pričajo tudi spoštljive besede ob slovesu, ki prihajajo od vsepovsod.
