Spreminjajo se tudi pogledi, stališča in reakcije mednarodne skupnosti in globalne javnosti. Takoj po Hamasovem terorističnem napadu so bili prevladujoči in samoumevni obsodba terorizma, sočutje in podpora Izraelu. Z vsakim dodatnim dnem izraelskega napada, vojne v Gazi, uničevanja civilnih ciljev vključno z bolnišnicami, kolektivnega kaznovanja civilnega prebivalstva Gaze, trpljenja in umiranja ljudi, še posebno otrok in žensk, pa se javno mnenje v svetu obrača proti Izraelu. Zatrjevanje in nekateri dokazi, da so pod bolnišnicami v Gazi rovi in podzemna skrivališča Hamasa, za katere bi odgovorni in zaposleni v bolnišnicah morali vedeti, ne opravičuje izraelskih napadov nanje in civilnih žrtev. Zavržna in obsojanja vredna sta tako praksa Hamasovih teroristov, ki civiliste in javne objekte, kot so bolnišnice, uporabljajo za »živi ščit«, kot tudi delovanje izraelskih obrambnih sil, ki kot agresorska vojska civiliste v teh objektih razglašajo za upravičene tarče in sprejemljivo kolateralno škodo.
Menim, da bi morali Hamasove teroriste (vse, ki so terorizem načrtovali in ga izvajali ter civiliste uporabljali kot živi ščit) pa tudi člane izraelskega vojnega kabineta in vojaških poveljstev ter konkretne pripadnike izraelskih obrambnih sil, ki neposredno izvajajo dejanja proti civilistom in so krivi za civilne žrtve, privesti pred pristojna sodišča, vključno z mednarodnim kazenskim sodiščem. Pristojna sodišča jih morajo po veljavnem pravu obsoditi in kaznovati, če je dokazana njihova krivda.
Mednarodne tiralice in mednarodne sankcije
Posebno zavržna in obsojanja vredna so ravnanja, ki onemogočajo humanitarno pomoč prebivalcem in žrtvam v Gazi ter predstavljajo kolektivno kaznovanje tamkajšnjega prebivalstva. Subjektivno krivdo političnih in vojaških voditeljev na obeh straneh na podlagi objektivne in poveljniške odgovornosti jasno dokazujejo njihove hujskaške javne izjave in nastopanje. Zato bi jih morali obravnavati kot osumljence za zločine in proti njim ustrezno ukrepati. Dokazi potrjujejo, da kršijo mednarodno pravo, zlasti humanitarno in vojno pravo, ter so odgovorni za terorizem, vojne zločine in zločine proti človeštvu.
Zato bi morali mednarodna skupnost, države in njihovi voditelji ter politične stranke in druge politične, gospodarske in vojaške organizacije takoj prekiniti sodelovanje z njimi. Menim, da bi morali razpisati mednarodne tiralice zanje ter proti njim uvesti mednarodne sankcije. Vse, ki osumljencem (in pozneje obtožencem) za navedene zločine pomagajo in jim omogočajo, da nadaljujejo svoje neetično in protipravno ravnanje, bi morali obravnavati kot sostorilce, proti njim ukrepati in jih kazensko preganjati. Tega bi se morali zavedati tako zagovorniki, podporniki in zavezniki Hamasa kot tisti, ki podpirajo sedanje izraelsko politično in vojaško vodstvo.
Iz zgodovine vemo, da teroristi s protipravnimi terorističnimi dejanji želijo pritegniti javno pozornost, povzročiti strah, zmedo, nered in grozo ljudi ter tako opozoriti na svoje probleme, ideologijo in zahteve. Pri tem se zanašajo na obsežno poročanje medijev. Za tarče izbirajo civilne cilje in prireditve, kjer se zbira večje število ljudi. Načrtovanje in izvedba takšnih terorističnih napadov sta enostavnejša od napadov na bolje varovane javne objekte, vključno s policijskimi in vojaškimi. Ne glede na cilje in ideologijo teroristov, ni moralnega opravičila za teroristične napade proti civilnim ciljem. Posebno etično zavržna so dejanja, ki terjajo žrtve. Poudarjam, da so države odgovorne za preprečevanje terorističnih napadov. Najuspešneje jih preprečujejo, če odpravljajo temeljne razloge in povode za terorizem ter na vseh področjih in v vseh sferah življenja omogočajo polno in enakopravno vključevanje, integracijo in participacijo posameznikov, skupin in skupnosti, ki v državi živijo. Z represijo, policijo in vojsko, kadar pravo to dopušča, z delovanjem obveščevalnih organizacij in varovanjem kritičnih objektov, lokacij in prireditev države ne morejo preprečiti in odpraviti terorizma, če ne odpravijo razlogov zanj. Kadar se teroristični napad zgodi, morajo države skladno z veljavnim pravnim redom storiti vse, da storilce teh kaznivih dejanj izsledijo, aretirajo in jih privedejo pred pristojna kazenska sodišča, ki storilce obsodijo, če jim je dokazana krivda.
Zadnjič sem pojasnil, da »vojna proti terorizmu« ne more premagati in odpraviti terorizma, kar potrjujejo izkušnje in rezultati globalne »vojne proti terorizmu« po terorističnih napadih 11. septembra 2001.
Še tako brutalen in grozen teroristični napad ne more biti izgovor za vojaško agresijo, kolektivno represijo in maščevanje nad skupnostmi, iz katerih teroristi izvirajo. Takšno ravnanje pomeni kršitev mednarodnega prava in temeljnih načel humanosti, ki prepovedujejo kolektivno kaznovanje. Tudi civilisti v teh skupnostih so žrtve teroristov in terorističnih organizacij, ki nad njimi izvajajo nasilje. Teroristični napad, ki ga izvede teroristična organizacija, ki je ne usmerja in nadzoruje druga država, ne more biti izgovor za vojaški napad, agresijo na to državo ali napoved vojne tej državi. V boju proti terorizmu, pri pregonu, v kazenskem postopku in pri kaznovanju storilcev terorističnih dejanj morajo države sodelovati.
Dolgoročna rešitev: oblikovanje federacije
Humanitarna situacija in grozovita vojna v Gazi terjata takojšnje ukrepanje mednarodne skupnosti, za kar so še posebno odgovorne velike in regionalne sile. Podpornice in zaveznice obeh strani bi morale posredovati in po potrebi pritisniti nanju, da takoj in brezpogojno pride do prekinitve spopadov in sovražnosti v Gazi, da se zagotovi zadostna humanitarna pomoč tamkajšnjemu prebivalstvu ter da Hamas takoj in brezpogojno izpusti talce, ki so bili zajeti med terorističnim napadom na Izrael. Predlagam, da po prekinitvi spopadov nadzor nad Gazo in njeno upravljanje začasno prevzamejo mednarodne sile, najbolje modre čelade, potem pa naj se pod okriljem Združenih narodov vzpostavi začasna mednarodna uprava. Takoj je treba začeti obnovo Gaze in pogajanja za dolgoročnejšo ureditev izraelsko-palestinskih odnosov ob sodelovanju in pomoči mednarodne skupnosti. Izhodišče za pogajanja je lahko predlog o ustanovitvi dveh držav, ki ga je treba dopolniti in prilagoditi novim razmeram ter ga potem tudi sproti dograjevati.
Menim, da bi bila najboljša dolgoročna rešitev oblikovanje federacije, kot predlagajo nekateri mirovniki na obeh straneh. V federaciji bi bili obe največji skupnosti in njuni državi kot federalni enoti, vse religije, pa tudi vse druge skupnosti in sploh vsi državljani, ki bodo na ozemlju zvezne države živeli, enakopravni. Poleg izraelske in palestinske države bi kot tretjo federalno enoto lahko vzpostavili Jeruzalem kot novo večetnično in večkulturno glavno mesto federacije in lokacijo večine federalnih institucij.
Za mir in dolgoročno stabilnost izraelsko-palestinske federacije so ključni enake pravice, status in položaj Palestincev na ozemlju izraelske države in Judov na ozemlju palestinske države, pa tudi prepoved vsake oblike diskriminacije v novi večetnični in notranje raznoliki skupni državi. Mednarodno pravo in načelo pravičnosti terjata, da nezakonita naselja na okupiranih ozemljih zapusti večina judovskih naseljencev, da Palestincem vrnejo nepravično odvzeto zemljo in premoženje ter omogočijo vrnitev in integracijo palestinskim beguncem. Vem, da bodo svobodno, polno in enakopravno vključevanje, integracija in sodelovanje vseh državljanov in prebivalcev nove federacije ter skupnosti v njej terjali velike skupne napore in čas, verjetno desetletja. Krepitev sožitja in enakopravnega sodelovanja vseh državljanov in pripadnikov vseh skupnosti bo dolg in težaven proces, ki bo uspešen le ob pomoči in aktivni vlogi mednarodne skupnosti. Ključna bo mednarodna pomoč za obnovo in razvoj Gaze in okupiranih ozemelj ter nove palestinske države. Za začetek procesa bi ZDA in zahodne države kot mednarodno pomoč lahko namenile sredstva, ki jih zdaj namenjajo za pomoč Izraelu in za krepitev njegovih obrambnih sposobnosti.
Predlog za ustanovitev izraelsko-palestinske federacije je utopičen, še bolj utopičen pa se zdi predlog za demilitarizacijo nove federacije in razorožitev vseh oboroženih skupin. Vseeno menim, da je takšno nekonvencionalno razmišljanje nujno, če želimo razkleniti začarani krog nasilja na Bližnjem vzhodu. Upoštevaje vlogo izraelskih obrambnih sil v vojni v Gazi in zgroženost mednarodne skupnosti zaradi številnih civilnih žrtev njihovih operacij, pa tudi tragične žrtve in posledice palestinskega terorizma, se zdi takšen predlog logičen in dobra osnova za sožitje, ki gradi na krepitvi medsebojnega zaupanja, vključevanja in sodelovanja vseh skupnosti in posameznikov.
Ocenjujem, da bi bilo oblikovanje in delovanje skupne vojske izraelsko-palestinske federacije izjemno težko zaradi medsebojnega nezaupanja, strahu in negativnih preteklih izkušenj. Zato predlagam, da bi z mednarodno pogodbo med izraelsko-palestinsko federacijo, velikimi in regionalnimi silami ter sosednjimi državami pod okriljem Združenih narodov določili, da mednarodna skupnost jamči za varnost te federacije in zagotavlja njeno obrambo, za kar bi določen delež sredstev prispevala izraelsko-palestinska zvezna država. Večino sredstev, potrebnih za obrambo in oboroževanje, bi tako država lahko namenila za razvoj in za promocijo in krepitev sožitja, enakopravnega sodelovanja, vključevanja in integracije. S tem bi izraelsko-palestinska država postala pomemben dejavnik stabilnosti in miru v regiji.
Predlagano urejanje izraelsko-palestinskih odnosov in sodelovanja lahko predstavlja odlično platformo za globalni boj proti antisemitizmu in islamofobiji. Menim, da so bile diskriminatorne politike in prakse v Izraelu, okupacija in gradnja nelegalnih judovskih naselij na zasedenih ozemljih, izraelska politika do sosednjih držav ter zlasti izključujoča in agresivna politika in retorika premierja Benjamina Netanjahuja, ki poglablja tudi notranje delitve in nasprotja v Izraelu, pomemben generator antisemitizma in sovraštva do Izraela v arabskem svetu in globalno. Na drugi strani je poleg islamskega fundamentalizma in terorizma nasploh tudi palestinski terorizem prispeval h krepitvi islamofobije.
Prof. dr. MITJA ŽAGAR, znanstveni svetnik na Inštitutu za narodnostna vprašanja in redni profesor na univerzah v Ljubljani in na Primorskem ter na Novi univerzi
