To je bil res neverjeten trenutek. Celotno sezono smo igrali dobro, potem pa smo v alpski ligi proti Asiagu izgubili v polfinalu končnice. V finale končnice državnega prvenstva smo zato šli brez kakršnih koli pritiskov, saj smo vedeli, da smo v podrejenem položaju, vedeli pa smo tudi, da Olimpijo lahko presenetimo. Spomnim se, da nobena ekipa ni zmagala v svoji dvorani. Na peti tekmi smo zaostajali že za dva gola, potem smo se v tretji tretjini vrnili v igro, v podaljšku pa se nikoli ne ve, kako se vse skupaj obrne. Na srečo sem potem dobil plošček na palico in zadel za zmago. Škoda je le, da na tribunah ni bilo gledalcev, ker je bil to čas covida-19.
Po tisti sezoni so nekateri vaši tedanji soigralci odšli v Olimpijo, tudi trener Mitja Šivic, vi pa ste se odločili drugače in odšli v Vaasan Sport. Zakaj?V rokah sem že imel pogodbo, da bi takrat prišel v Olimpijo, a se mi je odprla možnost oditi v tujino, ki sem jo tudi izkoristil. Za sabo sem imel dobro sezono, bil sem mlad, na koncu pa sem se odločil za Finsko. Vedel sem, da se tam dobro dela z mladimi in če se izkažeš, dobiš tudi priložnost in se razvijaš. Prav tako sem vedel, da se lahko, če ne bi šlo kaj po načrtih, še vedno vrnem domov.
Torej ste se za Finsko odločili v prvi vrsti zaradi tega, da se razvijate kot igralec?Prva stvar, ki sem jo spoznal ob prihodu na Finsko, je bila, da če si doma boljši od vrstnikov in da če si že igral pri članih, to še nič ne pomeni. Ko prideš tja, je takšnih še pet igralcev na tvojem položaju, vemo pa, koliko ekip je na Finskem. Tam je zares veliko igralcev takšne starosti, ki se potencialno lahko razvijejo v vrhunske hokejiste. Nekateri so govorili, da je bil to korak nazaj, ker sem spet igral v mladinski kategoriji in da bi moral nadaljevati članski hokej, a mislim, da sem se odločil pravilno. Dobil sem vodilno vlogo v mladinski ekipi, tako da sem se lahko razvijal kot igralec. Konec koncev sem hodil še v šolo in tudi urnik tekem je narejen tako, da se mladi igralci lahko razvijajo. V vsaki članski ligi so tekme dvakrat, trikrat tedensko in ni veliko časa za trening, zato moraš v člansko ligo priti že kot izdelan igralec.
Vseeno ste se po dveh letih in pol vrnili domov, resda ne na Jesenice, ampak v Olimpijo. Z njo ste podpisali dolgoročno pogodbo. Ali to pomeni, da vas ne vleče več v tujino?Liga ICEHL je dobra liga, v njej bom dobil veliko priložnosti za igro, kjer je drugje verjetno ne bi. In če si tako mlad ter se dokažeš, ti potrkajo na vrata veliki klubi. To je cilj, ampak leto, dve je zame najbolje, da se tu razvijam. V mojih letih je najpomembneje, koliko v resnici igraš. Lahko si v ligi NHL, a če ne boš igral, ne pomaga nič, kajti ko si star 27, 28 let, tega ne moreš več nadomestiti. Da, zdaj sem v Olimpiji, potem pa bo vse odvisno od mene, ekipe, statistike in še marsičesa, ali bom lahko šel v kakšno močnejšo ligo.
Na svojo vrnitev domov torej ne gledate kot na korak nazaj v karieri, ampak nasprotno.Veliko ljudi pravi, da če se vrneš, to pomeni korak nazaj, a ne vem, zakaj. Saj se super sliši, da igraš na Finskem ali v kakšni drugi močni ligi, toda če ne igraš veliko, je še vedno bolje, da narediš, kot pravijo nekateri, korak nazaj, da potem lahko narediš dva naprej. Tudi Žiga Jeglič in drugi so nekaj let igrali v takratni ligi EBEL, pa so potem naredili odlične kariere, zato ne gledam na svojo vrnitev kot na nekaj negativnega. Mislim, da je za mlade igralce ICEHL idealna liga, kajti že tako imaš v svoji ekipi običajno dobre tujce, še več jih je v drugih ekipah, tu so potem še najboljši Avstrijci, Italijani, Madžari. Za razvoj je to odlično.
Ali je na vaš prihod v Olimpijo vplivalo tudi to, da je njen trener Antti Karhula, ki je Finec?Ne vem, težko je reči, je pa res, da imajo Finci svoj slog igranja hokeja na ledu, ki mi ustreza, ker je napadalen, z veliko drsanja. Tudi v Olimpiji skušamo plošček imeti čim več v svoji posesti, ne gremo z glavo skozi zid, ampak raje igro obrnemo in skušamo do gola nasprotnika priti iz drugega, tretjega poskusa. Vse je sistematično, vse je z namenom.
Kakšno pa je življenje na Finskem? Vemo, da je v tem letnem času tam bolj ali manj tema, da sonca ni veliko. Ali ste imeli s tem kaj težav?Prvo leto sem imel nekaj težav, a drugačne vrste, kajti ko sem konec julija ali na začetku avgusta prišel v Vaaso, je bilo do dveh ponoči svetlo, zato nisem mogel spati. Pozimi je svetlo le štiri, pet ur na dan in še takrat sem bil običajno v dvorani. Primanjkuje vitamina B in dejansko sem potreboval nekaj časa, da sem se na to navadil. Dobro, na koncu s tem nisem imel več težav, ne bi pa po koncu kariere živel na Finskem. Ko sem odšel domov, je bilo tam minus 20, 25 stopinj Celzija.
Čeprav ste igrali na Finskem, niste bili pozabljeni s strani slovenskih selektorjev. Lani vas je Matjaž Kopitar povabil v reprezentanco za svetovno prvenstvo v Latviji, žal pa se ni vse izšlo po načrtih.Dali vse od sebe, vendar se na žalost ni izšlo. Dobro, če bi bili v drugi skupini, bi imeli morda več možnosti, da bi obstali v eliti, vendar zdaj o tem nima smisla razglabljati. Naredili smo vse, igrali smo dobro, ampak igra sama po sebi je eno, rezultat pa drugo. V profesionalnem športu pa je edino merilo prav rezultat.
Ampak to je že zgodovina, pred reprezentanco pa so novi izzivi z novim selektorjem Edom Terglavom. Kakšna so vaša pričakovanja?Koliko igralcev bo ostalo iz Rige, koliko ne, ne vem, o tem je še prezgodaj govoriti. Na decembrskem turnirju na Madžarskem smo igrali z zelo mlado ekipo, v kateri je bilo veliko igralcev, ki do zdaj še niso igrali v članski reprezentanci. Zdi se mi, da je Terglav dober trener, pove, kaj potrebujemo, ima svoj sistem, ki se ga skuša držati. Na Madžarskem še ni bilo čutiti pritiska, zagotovo ga bo več v nadaljevanju sezone. Eden od glavnih ciljev pa bo, da se vrnemo v elitno divizijo.
To vas sprašujem tudi zato, ker pesimisti menijo, da je pred slovenskim hokejem, ko se bodo dokončno poslovili dolgoletni nosilci slovenske reprezentance, črn scenarij.To, kar so dosegli naši predhodniki, bo sicer težko ponavljati, vendar sem prepričan, da imamo veliko potenciala in da je veliko mladih, nadarjenih igralcev. Pred kratkim je to na Bledu potrdila tudi reprezentanca do 20 let, potrebno bo samo najti tiste igralce, ki bodo s ponosom igrali za slovensko reprezentanco in ne zase. Mislim, da je pred nami svetla prihodnost in da črnega scenarija ne bo. Morda ne bomo takoj stopili v njihove velike drsalke, dolgoročno se pa ni bati, saj imamo dovolj znanja, da ta voz lahko uspešno peljemo naprej.«