Maraton Franja je minuli konec tedna privabil skoraj pet tisoč rekreativnih in amaterskih kolesarjev različnih generacij iz več kot 32 držav. Kolesarski praznik, tokrat že 42. po vrsti, se je začel že v soboto s traso Barjanka in družinskim ter otroškim maratonom. Na tri sobotne preizkušnje je bilo prijavljenih več kot 2100 kolesarjev vseh starosti. Glavni del pa se je odvil v nedeljo, ko so se rekreativni in amaterski kolesarji pomerili na malem maratonu v dolžini 97 kilometrov ter velikem maratonu v dolžini 156 kilometrov. Trasa velikega maratona je kolesarje vodila iz Ljubljane proti Vrhniki, skozi Logatec, Godovič in Idrijo, od tam pa v Cerkno, Kladje, Sovodenj, Škofjo Loko, Vodice, Povodje, Gameljne ter prek Črnuč in Ježice nazaj v BTC. Nedeljski preizkušnje se je udeležilo več kot 2700 kolesarjev.
Amaterski dogodek v profesionalni izvedbi
Letošnji dogodek je potekal pod geslom Od Franje do Toura, saj spada v serijo kvalifikacijskih maratonov pod okriljem Mednarodne kolesarske zveze. »Tukaj sem, ker se želi moj fant kvalificirati za svetovno prvenstvo. To je njegova tretja takšna tekma v zadnjih tednih,« nam je povedala 21-letna Lara Pollec, ki prihaja iz Belgije in se je kot gledalka udeležila že več podobnih tekmovanj. »Luštno je,« je odgovorila, ko smo jo prosili za oceno dogodka. »Res je vse vrhunsko izvedeno in organizatorji so pozorni na čisto vsako podrobnost. Recimo, tekmovalcem že vnaprej sporočijo vsako malenkost, od vrste hrane, ki jo priporočajo za takšne trase, do količine pijače, ki jo morajo vzeti s seboj. Prav tako so tekmovalcem poslali posnetke bolj nevarnih odsekov. Ta izredna in nepričakovana skrbnost je predvsem pomembna za udeležence, ki so morda prvič na tako velikem tekmovanju.« Lara je sicer po mami Slovenka in ni skrivala vtisa, ki ga je tekmovanje v domovini njene mame naredilo na njenega partnerja iz Belgije. »V primerjavi z drugimi amaterskimi tekmovanji je vse res vrhunsko pripravljeno. Sva navdušena nad izvedbo,« je povedala in dodala, da je njuna naslednja postaja Švica.
2600 prostovoljcev
Čeprav je maraton Franja po kakovosti organizacije nedvomno profesionalni dogodek, se pri izvedbi v veliki meri zanaša na trud prostovoljcev. Na startu v BTC smo srečali upokojenko Fani, ki je v rumenem jopiču bodrila tekmovalce. Povedala nam je, da je prostovoljna gasilka, članica PGD Slape - Polje, na dogodku pa je sodelovala kot redarka. »Tukaj smo kot prostovoljci in pomagamo pri izvedbi dogodka. Če pa smo že tu, še malo vzpodbujamo tekmovalce. Res so junaki, da se lotijo česa takšnega,« nam je zaupala redarka, ki je prostovoljna gasilka že več kot 40 let. Čeprav se zaradi poškodb kolegic ne udeležuje več gasilskih tekmovanj, je še vedno zelo aktivna v gasilskem društvu.
Naleteli smo na skupino mlajših gasilk, kot smo razbrali z napisa na kombiju, iz PGD Kostrevnica. »Skrbimo za zapore cest in za varne prehode tukaj po BTC. Delo ni naporno, se imamo prav luštno. Bomo pa tukaj celo nedeljo, dokler ne pride zadnji tekmovalec,« je povedka 22-letna Laura. Iz njenega društva je prišlo dvanajst prostovoljk. Fani in Laura sta članici dveh društev od več kot 85, kolikor jih je sodelovalo pri izvedbi dogodka. Sodelovalo je več 2600 prostovoljcev, so nam sporočili iz Kolesarskega društva Rog, ki je organizator dogodka. Dodajajo, da je usmerjanje prometa zahtevalo udeležbo dvesto policistov, na terenu pa je bilo tudi več ekip prve pomoči.
Vrhunski amaterji
Čeprav je bila sobota namenjena mlajšim, smo tudi v nedeljo srečali veliko družin. Predvsem očetov z najstniškimi sinovi, ki so kar žareli, da se pomerijo z očeti. »Danes sva prvič tukaj. Sin je začel trenirati, pa sva rekla, da bova poskusila na maratonu,« nam je povedal Jošt Kandus, ki se je male Franje udeležil s sinom Pavlom. »Nisva se preveč pripravljala, samo nekajkrat sva vozila v klanec. Nisva preveč živčna, mislim, da bo šlo,« nam je povedal Pavel. Še preden smo vprašanje, ali je bolj pomembno, da je nad takšnimi aktivnostmi navdušen sin ali oče, izrekli do konca, je Pavel že izstrelil: »Sin!«
»Sem že dvanajstič na Franji. Tokrat grem na 'tamalo', prejšnja leta sem hodil na 'veliko'. Vmes sem že nehal. Ker nikoli nisem imel padca, sem si rekel, če si pameten, moraš odnehati, dokler si še cel. Ampak žilica mi ni dala miru in sem danes spet prišel. Mislim, da bo vse v redu,« nam je povedal Slavko Porenta, ki zase pravi, da je že v letih. Pojasnil je, da se je tekmovanje skozi leta nekoliko spremenilo. »Moram reči, da že ko sem pred dvanajstimi leti začel, je bilo zelo tekmovalno, ampak ne tako kot zdaj. Zdaj je že od samega starta naprej noro.« Pobarali smo ga, ali nam lahko zaupa kakšen nasvet za uspešno vožnjo. »Najdeš skupino, ki je tebi primerna, se pravi, da ima tebi primeren tempo, in se ji priključiš. Potem voziš v njihovem zavetrju, na tak način lahko brez težav voziš 40 kilometrov na uro kar nekaj časa.«
Skoraj triatlon
Nedeljska etapa se je začela v zelo lepem in svežem vremenu. Vreme je zdržalo samo za prvih ducat tekmovalcev, ki jim je uspelo nepremočenim zapeljali čez ciljno črto. Ostale je tik pred ciljem ujela kratkotrajna, a huda ploha. Gledalci smo vedrili, kjer smo lahko, redarji pa so morali ostati na položajih. Kljub razmeram so ostali vedri in hudomušno razpoloženi ter sočutni do tekmovalcev, ki so v najslabših razmerah morali opraviti najtežji del dirke. Nekateri niso imeli sreče in so zaradi razmer in s tem povezanih nesreč prihiteli peš do ciljne črte s kolesom ob boku. »Joj, saj ta bi se pa že lahko kvalificiral za triatlon,« smo ujeli hudomušen komentar redarke Alenke, za katero smo izvedeli, da je prav tako članica PGD Slape - Polje. »Voziti v takšnem nalivu je že skoraj plavanje, zdaj pa mora revež še teči in porivati kolo v teh kolesarskih čevljih – to je res že skoraj triatlon,« je prostovoljna gasilka pojasnila svojo izjavo.
