Aspira je sicer mlada organizacija, stara tri leta, v njej pa delujejo tri sodelavke Vesna Lenić Kreže, Rada Drnovšek in Katarina Nučič, ki so svoje izkušnje na področju mladinskega dela bogatile vrsto let. »Med covidom, ko smo ljudje pogledali svoje vrednote v življenju in svojo kariero, pa smo se odločile, da gremo svojo pot. Ko je leta 2020 prišlo do združevanja javnih zavodov, kjer smo bile zaposlene tudi me tri, se v novih smernicah nismo več našle. Ves čas smo čutile, da hočemo nekaj več in da je čas za korak naprej. Želele smo pokriti tudi druge skupine ljudi, odrasle, ženske, učitelje v formalnem izobraževanju,« korake, ki so vodili do ustanovitve zavoda v Trbovljah, opisuje Vesna Lenić Kreže.
Sodelavke prihajajo iz različnih področij, kar definira tudi delovanje Aspire. Vse od področja managementa, strateškega svetovanja, organizacijske psihologije, pa do razvoja in vodenja organizacij. Organizacijam in posameznikom nudijo neformalna izobraževanja v okviru zgoraj naštetih področij, pomagajo pri razvoju inovativnih učnih metodologij in razvijajo programe za mlade. Obenem sodelujejo tudi z organizacijami, občinami in podjetji pri oblikovanju strategij njihovega razvoja. Raznolike projekte, ki jih razvijajo na mednarodni in lokalni ravni pa povezuje močna skupna vez: »To je konstantna potreba po razvoju, učenju, napredovanju, želja po zbliževanju in skupnostnem razvoju,« povzame Vesna Lenić Kreže.
Moč umetnosti
»Zavod Aspira vodimo po nehierarhičnih načelih,« pojasni Vesna Lenić Kreže. Delo pa smo si razdelile po področjih. Sama je usmerjena v kreativno področje, v vizualno, uprizoritveno umetnost in še posebej film. Pri projektu My story begins, ki ga trenutno vodi in se zaključuje ta mesec, je imela priložnost dodobra spoznati moč vpliva umetnosti in dokumentarnega filma na delo z mladimi. Sicer pa se interdisciplinarna umetnica, ki kot svoj medij uporablja slikarstvo, grafiko, video, inštalacijo in še marsikaj, moči umetnosti še kako dobro zaveda. Njeno otroštvo v Banjaluki je zaznamovala vojna, beg družine in negotovost bivanja, zato je tudi sama kasneje raziskovala, kako je mogoče z umetnostjo zaceliti rane preteklosti. Mlade želi v ustvarjalnost vpeljati na vse možne načine. »Skozi umetnost se učiš, zdraviš, rasteš in se osvobajaš,« je prepričana Vesna Lenić Kreže.
V mednarodnem projektu v okviru programa Erasmus+ so skupaj s slovenskim partnerjem Zavodom Solsticij in dvema španskima partnerjema organizacijo MAD for Europe in kulturnim društvom Espacio Rojo uporabljali dokumentarni film kot orodje za delo z mladimi.
»Skozi projekt snemanja dokumentarnega filma se mladi ukvarjajo s temami, ki jih zanimajo, na kreativen način. Ukvarjajo se s sabo in obenem opozarjajo na neka družbeno pomembna vprašanja,« izpostavlja Vesna Lenić Kreže. Pri projektu ne gre le za proces snemanja dokumentarnega filma. Gre za celosten proces. Mladi se učijo o sebi, skupnem delu, ustvarjanju in načinu komunikacije. Pomembno je, kaj čutijo, saj se bo se bo to odrazilo na filmu.
V procesu sta nastala španski in slovenski dokumentarni film. Oba filma se ukvarjata z osebnimi zgodbami mladih in raziskujeta, kaj pomeni biti mlad v določenem lokalnem okolju. Slovenski film Ne verjamem je portret mladega Trboveljčana, njegovega odraščanja v tem nekoč rudarskem mestu. Španski film z naslovom My history begins pa je eksperimentalni portret desetih mladih, ki ugotavljajo, kdaj se začne »pisati« njihova zgodovina, obeleževati njihovo življenje. Njihova zgodba se začne vsak dan znova, ugotovijo med snemanjem svojega dokumentarca.
Notranji čudaki
Vesna Lenić Kreže rada dela z mladimi, saj v sebi še kar čuti, kako je biti šestnajstletnik. Mladostniška razigranost odseva v vsem njenem ustvarjanju.
»Rada ustvarjam čudaške svetove in čudaška bitja. Brskam za svojimi notranjimi čudaki, čeprav je tudi svet, v katerem živimo, precej čuden. Ne nujno v pozitivnem smislu.«
Vesnini liki so svobodnjaki, raziskovalci, delujejo pa tudi melanholično in v »svojem svetu«. Večinoma prihajajo v stvarni svet intuitivno. Umetnica jih vidi povsod v packah, lužah, oblakih ali po stenah. »Kot otrok sem si, če mi je bilo dolgčas, ves čas izmišljala like. Sedela sem na primer v čakalnici, gledala enega strica in si namesto nosu predstavljala pipo. Imela sem svoje svetove.« Lastnost, da odkriva skrite svetove znotraj stvarnosti, je ohranila vse do danes. Tako za njeno družino ni nič posebnega, če nenadoma vstane in iz packe med vrati nariše podobico.
Skupnostni razvoj
Vesnina raziskovalna strast se odraža pri njenem umetniškem delu, ustvarjanju novih likov, pri eksperimentiranju z različnimi ustvarjalnimi tehnikami, obenem pa je tudi vodilo pri njenem delu v Zavodu Aspira. K delu v nevladnem sektorju jo je že v najstniških letih vodila predvsem želja po ustvarjanju skupnosti s podobno mislečimi ljudmi.
»Kot petnajstletnica sem bila v Banjaluki prostovoljka v organizaciji, ki je delovala na področju ekologije. Zasnovali so jo študentje biologije in geografije. Zelo všeč mi je bila skupnost, ki se je ob tem ustvarjala. V poznih dvajsetih sem začela delati v Mladinskem centru. Delovali smo, kot da je to res naša organizacija. Tudi pri Aspiri nas motivirata predvsem rast na individualni in skupinski ravni ter lokalni razvoj. Da ne vidimo drug drugega kot tekmeca in skupaj razvijamo to naše malo mesto.«
Zavod Aspira
Pri Zavodu Apira vas vabijo, da izkoristite priložnosti, ki jih ustvarjajo, in se udeležite izobraževanj. Njihov izbor aktivnosti je pester, odprti so za različna projektna sodelovanja z različnimi sektorji in skupni razvoj projektnih idej.
