Če se vam zdi ime nemara znano, je to bržkone zato, ker je bilo pred leti že precej v medijih – na kolesu je med drugim aretirala roparja znamenite zlatarne v središču Ljubljane, za svoje delo je bila kasneje tudi odlikovana. Skratka, policistka in pol, bi rekli.
In ko sedeš z njo – to smo storili v sejni sobi policijske uprave – to hitro začutiš. Pripovedovala je iskreno in precizno, z zelo jasno predstavo, zakaj se je za ta poklic odločila in kaj vse je doslej doživela.
Začnimo torej z vprašanjem, zakaj se je odločila za takšno življenjsko pot. »Rekla bi, da imaš takšno željo že zelo zgodaj v sebi ali pa je sploh nimaš. Pravzaprav bi lahko to rekli za vsak poklic, tudi za poklic medicinske sestre, na primer. Jaz sem to željo imela že v najstniških letih,« je pripovedovala. Takrat so sicer policistke že bile v modrih uniformah, toda bilo je teže oziroma je bila njihova vloga bolj omejena kot danes.
Nadeti si uniformo je bil torej njen jasen cilj. Morda pa je prav v uniformi ključ razumevanja njene odločitve. Takole je nadaljevala: »Če še malo pomislim, zakaj sem se tako odločila, se spomnim, da je bil moj ded pilot in morda od tam izvira nek poseben odnos do uniforme. Najbrž imam od tam željo po tem, po, bom rekla, neki funkciji.«
Njeni začetki imajo še en zanimiv zasuk. »Ko sem se zaposlila na policiji, sem v bistvu to storila, ne da bi to vedel oče. Bil je strog. Tako da sem mu povedala šele, ko je bilo že težko skrivati uniformo. Spomnim se, da sva sedla skupaj – nisem vedela, kako bo to sprejel – mu nato omenila, da sem dobila mesto v šoli in da sem zamenjala poklic. Namreč, takrat sem dobila tudi ponudbo za delo v banki. Mislila sem, da bo mogoče podvomil o moji odločitvi, morda bil celo jezen. Presenetilo me je, da je bil v bistvu zelo vesel in takrat mi je tudi povedal, da je imel sam enako željo in da je zato zelo vesel, ker sem se tako odločila sama od sebe. Njemu mama ni dovolila, da bi postal policist.«
V policiji, se spominja Mirela Čorić, je tako začela leta 2001, kasneje se je zaposlila na policijski postaji Ljubljana Center, kjer je začela kot policistka opazovalka. Tam je ostala 18 let. Zadnjih pet let je na kriminalistični policiji.
Na akademiji je bila deležna vseh klasičnih izobraževanj, tudi samoobrambe, recimo, pa streljanja. »Pri samoobrambi kot karateistka nisem imela težav. Sicer pa sem se veselila vsakega predmeta. Meni je bilo vse nekaj novega, vendar sem vseskozi čutila, da je to neko moje poslanstvo, moj poklic.«
Nadaljevanje v tiskani izdaji ali mobilni aplikaciji Nedeljskega dnevnika
Zima prihaja, na Kaninu pa peklensko vroče
Še več zanimivih člankov – denimo o tem, da se na Kaninu, našem najvišje ležečem smučišču, zapleta z inšpekcijskimi pregledi in nujno obnovo, zakaj je Lipica zanimiva za filmarje, kakšen delovni ritem ima, koliko jahačev ima zaposlenih..., kaj o nasilju med otroki in vzrokih zanj meni dr. Leonida Zalokar, direktorica Strokovnega centra Planina, kako so zaradi posilstev treh žensk obsodili Dannyja Mastersona iz serije »Oh, ta sedemdeseta«, zakaj se kljub izklopu funkcije podatkovnega prenosa na pametnem telefonu včasih ta vseeno dogaja in nas udari po žepu ... – pa v tokratni tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika pri vašem prodajalcu časopisov ali na mobilni aplikaciji Nedeljski dnevnik.
