Decembrske praznične dni najbolj nestrpno čakajo otroci, ki se predvsem božiča veselijo tudi zaradi obdarovanja. V večini katoliških in protestantskih dežel namreč nosi Božiček na sveti večer, 24. decembra, še vedno darila, pri pravoslavcih pa 5. januarja, na predvečer praznika epifanije. Takrat, torej 5. januarja, nosi darila v nastavljene čevlje tudi italijanska dobra čarovnica Befana. Angleži se obdarujejo na sveti večer in na štefanovo, 26. decembra. Pri obdarovanju so sicer na najboljšem otroci iz nekdanjih (katoliških) socialističnih držav, torej tudi slovenski. V času socializma jih je namreč na silvestrovo obdaroval dedek Mraz, po političnih spremembah pa jim darove prinašata še dva decembrska darovalca, Miklavž in Božiček.
Pa vendar božični prazniki niso od nekdaj povezani z obdarovanjem in tudi ko gre za tistega dobrodušnega in neskončno dobrega moža, ki prinese otrokom sladkih dobrot in lepih igrač, zadeva ni povsem jasna in poenotena. V različnih deželah sveta nosijo darila različni možje. Ponekod se otroci veselijo Božička, drugje Miklavža, ponekod rečejo dobrotniku father (očka) Božiček, ponekod Santa Claus, sveti Nikolaj ali pa Christkindl, Befana, dedek Mraz, Julenisse… Darila prihajajo od 5. decembra, ko je Miklavžev večer, do januarja, ko pride k italijanskim otrokom Befana. Glavnina pa se seveda vsuje v darilne vrečke in pod okrašeno jelko na božični večer, to je 24. decembra.
Koline in še kaj
Prazniki so še bolj praznični tudi zato, ker so po običaju družine v teh dneh skupaj, ker jih vabijo bogato obložene mize. In kaj naj bi bilo na jedilnih mizah? Med bolj tradicionalni evropski državi glede praznovanja božiča spadata Danska in Poljska. Na danskem božičnem jedilniku mora nujno biti meso, raca, gos ali hrustljavo zapečena svinjska pečenka, zraven pa postrežejo rdeče zelje in na medu prepražen zelo droben krompir. Za sladico ponudijo s smetano in mletimi mandlji zmešan mlečni riž. December na Danskem zaznamuje tudi praznično pecivo, na primer rjavi keksi in pa vaniljevi obročki, ki spominjajo na slovenske flancate.
Poljska božična tradicija zahteva kar dvanajst jedi, da pa naslednje leto ne bi bilo pomanjkanja, ne sme od mize vstati nihče, če še ni pokusil prav vseh jedi. Postna božična večerja se mora začeti z gobovo juho, s tortelini z gobami in zeljem, glavna jed pa so ribe, na mizi so še z zeljem in gobami polnjeni pierogi, ki so neke vrste ravioli, obvezen pa je tudi kompot iz suhega sadja.
Na sveti večer naj bi bili na mizah riba, bakalar, tortelini brez mesa v ribji ali zelenjavni juhi, za sladico domač marcipan, jabolka, pečena v pečici, za božič pa je v navadi kosilo s perutnino, seveda se peče tudi potica. Vsekakor je bil vedno velik poudarek na kolinah, saj je bil predbožični čas tudi čas kolin. Tako se je na mizah znašlo predvsem svinjsko meso, nekaj je bilo tudi perutnine. Ob pečenko in klobase so na mizo postavili tudi različne vrste pogač. Med poticami, ki so jih uživali za božič, je bila najpogosteje orehova.
Praznično omizje in darilo narave
»Bolj ko gremo nazaj v zgodovino, bolj vidimo, da so ljudje jedli tisto, kar jim je dala narava,« je že pred časom med drugim poudaril etnolog prof. dr. Janez Bogataj in dodal, da velikokrat ustvarjamo stereotipe, ker več ne razumemo, kaj pomeni praznično omizje. To ni miza z obveznimi, tipičnimi jedmi, ampak predvsem skupnost vseh, ki za mizo sedijo, se družijo, pogovarjajo ob ugaslem televizorju, pozabijo na hlastanje za dohodki, tudi na revščino in druge tegobe, ki jih spremljajo ob vsakdanjikih in praznikih čez vse leto. Etnolog Bogataj zadnja leta opaža, da se prav ob božiču in tudi na silvestrovo vse več posameznikov in družin na ta dva praznika posveti lastni pripravi določene jedi, ki je nekaj posebnega. To posebnost lahko označuje pogled v kuharsko dediščino staršev ali starih staršev ali odkrivanje posebnosti iz drugih kulturnih okolij. »Oboje lahko označim kot zelo pozitivno,« je z zadovoljstvom ugotovil dr. Bogataj.
Če torej poenostavimo: prehrano božiča označujejo vsaj tri temeljne skupine jedi, ki jim lahko sledimo v zgodovinskem razvoju, in sicer božični kruh, koline in pogače. Med zadnjimi najbolj izstopajo potice in med njimi so najbolj božične orehova, lešnikova, rožičeva in medena. Med odličnimi poticami in drugimi dobrotami ima sicer osrednje mesto božični kruh, ki spada med najstarejša znamenja praznovanja. Božična peka namreč sega v predkrščansko dobo in pozna jo vsa Evropa. Božični hleb je na mizi pokrit z belim prtom. Kljub slovenski majhnosti imamo različne vrste (spečejo običajno tri hlebce: pšenični, rženi in ajdov) in imena kruha: najpogosteje mu pravijo poprtnik (Gorenjska in delno Dolenjska), na Štajerskem je mižnik, pomižnik, stolnik ali pa postolnik, zahodno od Ljubljane mu spet rečejo poprtnjak… Poprtnik je lepo okrašen, lahko je ovit v venec, na njem je včasih razpelo ali pa blagoslovljene vejice ali jaslice.
Jaslice, jelke in smrečice
Te majhne figuralne predstave Kristusovega rojstva so razvili jezuiti, ki so leta 1560 v svojem kolegiju v portugalski Coimbri postavili prve jaslice. K nam so jih prinesli redovniki istega reda, prvič so bile postavljene leta 1644 v jezuitski cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani.
Jaslice in božična jelka so glavni okras praznika. Drevešček, del prastarega kulta zelenja, je v slovenske domove dokončno vpeljala novoletna smrečica. Ta je po drugi svetovni vojni skušala nadomestiti starejše božično drevo, ki smo ga iz narodnih razlogov odklanjali, saj je veljalo za »nemško šego«. Resda izhaja s tega območja, a ker je navado širil protestantski sever, ji niti katoličani dolgo časa niso bili naklonjeni.