Andrej Studen je odšel tiho, po hudi bolezni, ki ga je čez noč utišala in odrezala od številnih načrtov in tem, ki se jim še želel posvečati. Tako zgodovinska znanost kot javnost je izgubila dragocenega sogovornika, s prijetnimi besednimi igrami in pronicljivim smislom za humor. Bil je zgodovinar z izrazitim posluhom za razkrivanje zgodovinskih fenomenov historičnih družb, pogosto oropanih lastnih spominov in zgodovinskih virov. A tudi dober poznavalec 19. stoletja, idejnih in miselnih svetov dominantne meščanske družbe, procesov modernizacije, urbanizacije, materialne kulture, marketinga, mode, razvoja medicine, mentalitet.
Bil je tisti, ki je med prvimi utiral pot novim pristopom in pogledom na zgodovino, posebej socialni zgodovini in zgodovini vsakdana. Obdobje 19. stoletja je znal predstaviti tudi gimnazijcem, z dolgoletnim prijateljem Janezom Cvirnom se je podpisal pod prvi gimnazijski učbenik, ki je kompleksneje predstavil tudi družbene fenomene zgodovine 19. stoletja. Marsikatera njegova študija je znala v ponavljajočih se informacijah prepoznati vzorce in jih smiselno predstaviti, za kar je, kot je večkrat dejal sam, potrebno malo »domišljije«. Pa s tem ni mislil literarne ali idejne svobode, ki zgodovinarju tako kot vsakemu drugemu znanstveniku ni dovoljena, ampak je njegova domišljija pomenila intelektualno širino, s katero v navidezni »poplavi« historičnih in drugih virov iz preteklosti najdeš takšne, ki razkrijejo še en odtenek »sive«, še eno plast kompleksnosti, kontradiktornosti vsakdana v preteklosti. Te postavijo na glavo tvoje dotedanje znanje, teze in tudi že napisane tekste.
S to domišljijo je v času zmagoslavja kvantitativnih metod, v zbirih številčnih podatkov znal predstaviti družbeni vsakdan, denimo v razkrivanju stanovanjskih kozmosov prebivalcev Ljubljane, kamor je bil usmerjen pogled njegove disertacije. A tudi z domišljijo, ki v ostalinah preteklosti ob preučevanju enega fenomena zazna diskurze, ki bi potrebovali posebno pozornost. Ena od »spregledanih« tem, ki se ji je posvetil Andrej Studen in je bila nagrajena z najvišjo nagrado v zgodovinopisju Klio, je poplava javnega diskurza o abstinenci in problemu prekomernega pitja alkohola, ki postane posebej pereča proti koncu 19. stoletja. V meščanskem diskurzu postane abstinenčno gibanje nova ekonomska in socialna rešitev za predstavnike nižjih družbenih slojev, v njihovem dojemanju humanitarno gibanje. Gre za družbeni fenomen marginaliziranja določenih praks, ki so še posebej tipično pripisane določenim družbenim slojem, v primeru protialkoholnega gibanja predvsem kmetom in delavcem.
Sociologija kulture ga je navdušila za preučevanje struktur, zato je nekatere študije zastavil v njihovem dolgem trajanju. To posebej velja za preučevanje zgodovine kaznovanja, skozi stoletja razpetega od obsedenosti nad umetnostjo rabljevega zamaha do družbene sterilnosti nasilja in smrti. S številnimi spreminjajočimi se pravnimi, antropološkimi, kulturološkimi in psihološkimi vidiki družba, kot je zaključil Andrej Studen, nikoli ni postala zares nenasilna. Raziskovalna zvedavost ga je gnala k ukvarjanju s temami, ki so bile diametralno nasprotne, k stikom družbenega in idejnega, kolektivnega in individualnega, pravnega in političnega, materialnega in ritualnega, javnega in prikritega, čeprav najraje v njemu najljubšem 19. stoletju. Takšna je tudi študija o odnosu do »domačih tujcev«, Romov.
Nove raziskovalne usmeritve je skupaj s sodelavci manifestiral v reviji Zgodovina za vse, kjer je sodeloval kot eden od ustanoviteljev in urednik. Tudi delo s študenti mu je predstavljalo svojevrsten izziv in četudi je z različnimi fakultetami sodeloval kot zunanji sodelavec, se je kot mentor podpisal pod uspešna diplomska in doktorska dela.
Dragi Andrej, za tabo je ostala velika praznina. Žal mi je za kavo, ki je nisva več mogla spiti, in za navdihujoče tekste, ki nikoli ne bodo napisani.
Dragica Čeč