Po uvodnem ogrevanju Juhant v kratkem odstavku »Premisleka« z naslovom »Komunizem kot protiverska in proticerkvena socializacija medijsko utrjuje negativno podobo katolištva« natrese toliko nesmiselne sovražnosti, da k temu ni treba ničesar dodati. Avtor sam najbolj kompetentno razkrije, kaj resnično utrjuje negativno podobo katolištva. Nobena komunistična propaganda ne bi mogla biti bolj prepričljiva. Iz zgodovinskih izkušenj na podobnih primerih vemo, da strpne in dobromisleče ljudi tako pisanje odbija, nestrpne pa spodbuja k napadalnosti. Delitev in konflikt v narodu sta (spet) zagotovljena.
Retorika delitve na naše in vaše ima v slovenskem idejnem prostoru dolgo zgodovino, danes pa se ponovno oglaša. Njene začetke in utemeljitev najdemo pri škofu Antonu Mahniču (časopis Rimski katolik 1888/1889). Razmišljanj Janeza Juhanta morda ne bi vzel tako zares, če ne bi nedavno v Mladini prebral citata vodje poslancev stranke Nova Slovenija, Jožeta Horvata, ob strankinem programskem kongresu: »Slovenije ne bo, če ne bo krščanska, in Evropa bo krščanska ali pa je ne bo.« (13. maja 2022, stran 13) Kaj v tem kontekstu pomeni »krščanska«, lahko razberemo iz pisanja Janeza Juhanta: pravoverno (cerkveno) katoliška.
Od vsega, kar je v gornjih zapisih povedano in komentirano, se mi zdi najpomembnejše vsaj na kratko osvetliti omenjanje apostola Pavla. Pavlovo (Savlovo) spreobrnjenje je namreč interpretirano kot pozitivna temeljna premena pogleda na svet in s tem Juhant ovrednoti naravo političnega obrata Janeza Janše »iz komunista v demokrata«.
Slovenci o Svetem pismu večinoma ne vemo nič, še imena štirih evangelistov pozna komaj kdo, sicer se s zgodbami iz Nove zaveze ne bi moglo kar tako opletati. Jezus je za svojega prvega apostola nedvoumno določil Petra (Mt 16,18–19), vsi apostoli skupaj pa so odločali o tem, kdo se jim lahko kasneje priključi v tej vlogi. Po tem pravilu so recimo izbrali Matijo, ki je nadomestil Juda (Apd 1,24–26). Pavel, prej zagrizen preganjalec prve generacije kristjanov (Gal 1,13), se je za apostola razglasil sam, brez verifikacije s strani zakonitih Jezusovih učencev. Poglavje Apostolska dela sicer vsebuje poskus, da bi mu priskrbeli ustrezno potrdilo (Apd 9, 26–28), vendar ga Pavel sam zanika in se na ta račun še pohvali (Gal 1, 15–17). Pavel je torej samozvani apostol, nima veljavne verifikacije. Je tipičen konvertit »iz skrajnosti v skrajnost«, brez pozitivne konotacije resničnega spreobrnjenja. Celo prvega apostola Petra (Kefa) bi hotel učiti prave vere (Gal 2,11–14).
Pavlov evangelij, zbir njegovih pisem različnim krščanskim skupnostim, je v resnici nosilno sporočilo Nove zaveze in je v primerjavi s štirimi evangeliji pravih Jezusovih učencev daleč najobsežnejši tekst. Bistvena značilnost Pavlovega prispevka je naravnanost k izključevanju drugače mislečih. To in edino to je tisto, kar Cerkvi omogoča delitve, nasilna preganjanja ljudi druge vere in tistih, ki so po njenem mnenju zgrešili pot katolištva.
Nekemu piscu ne moremo samodejno pripisati takšnih ali drugačnih namenov, povsem drugače pa je, če gre za izjave predstavnika institucije. Ta natančno ve, kaj hoče, in premišljeno deluje na dolgi rok. Navadnemu državljanu, ki nima vpogleda v skrivnosti velikih igralcev, zato ostane le nezmotljivo zgodovinsko pravilo: Poglej posledico in videl boš namen.
Povedano z Jezusovo besedo o lažnih prerokih: Po njihovih sadovih jih boste spoznali (Mt 7, 15–20).
Bojan Pristavec, Škofja Loka