V 30 letih smo (so) pripeljali zdravstvo in še marsikaj drugega do stanja, ki je težko rešljivo. Naše pravice, ne samo do zdravja, so zapisane v ustavi, ki pa, žal, že dalj časa ne odraža realnosti. To smo dopustili. Vlada morda lahko s svojimi sedanjimi ukrepi obrne trende malo bolj v prid bolnikov, korenito pa bi se jih dalo spremeniti v večjo socialnost in solidarnost samo z odločnejšimi posegi. Ti bi bili potrebni takoj. Nekaj jih prinaša interventni zakon, ki ga je vložil Glas ljudstva. Morali bi jim prisluhnili vsaj poslanci koalicije, še zlasti zato, ker je Golob pred volitvami obljubljal, da bo njihove zahteve izpolnil.
Nevladna organizacija Glas ljudstva in njena najvidnejša predstavnika, dr. Dušan Keber in Jaša Jenull, sta trn v peti vsem, ki se zavzemajo za privatizacijo javnega zdravstva: opoziciji, zdravniškim organizacijam in marsikaterim pogoltnim zdravnikom. Na njune argumentirane kritike pogosto ne odgovarjajo s protiargumenti, ampak ju žalijo, zlasti dr. Kebra, kar smo lahko spremljali v medijih, tudi v nedavni Tarči. Njihova zlobna obrambna metoda sloni na principu: če razvrednotimo človekov značaj in njegovo strokovnost, potem tudi njegovi nasveti in kritika niso nič vredni.
Tudi dr. Erik Brecelj, predsednik Golobovega strateškega sveta za zdravstvo, ki so ga mediji označili kot sinonim za moralnost, se večkrat zaletava v Dušana Kebra. (Mimogrede: Breclja poznam samo iz medijev. Zdi se mi, da rad izpostavi problem, bučno napada, potem pa se skrije in cinično godrnja. Lahko je dober zdravnik, ne vem pa, če se dobro spozna na reševanje zdravstvenega sistema. Žal je prej Golob brezpogojno zaupal Bešiču, zdaj pa njemu.) Bil je sopodpisnik javnega pisma 12 zdravnikov, ki so Kebra blatili samo zato, ker se je zavzel za starostnike v domovih med epidemijo covida in kritiziral ukrepe, ki so pripeljali, da so starostniki množično umirali.
V Tarči je znova izpostavil njegov s.p. (v resnici ni bil espe, ampak d. o. o., kar je davčno bistveno bolj transparentna oblika), ki ga je dr. Keber pred tremi desetletji ustanovil za tečaje EKG za zdravnike. Tečaj je bil ob vikendih, ni pomenil dela, ki bi ga moral opravljati v rednem delovnem času. Dr. Keber ni bil dvoživka, tečaj ni predstavljal konflikta interesov (celo sodniki smejo opravljati pedagoško delo izven delovnega časa). Bil je samo v prid bolnikom zaradi boljšega znanja zdravnikov. Zdaj pa se to izrablja, da se po eni strani blati Kebra, po drugi pa opravičuje lastno početje. Moram poudariti: tudi če bi Dušan Keber v preteklosti počel isto, kar zdaj počnejo njegovi kritiki, a ni, jih to ne opravičuje. In tudi če bi bil Dušan Keber to, kar mu zlobno pripisujejo nekateri kolegi (»politik, ki se bori za povrnitev oblasti in privilegijev«), pa to ni, še ne pomeni, da so njegovi predlogi slabi, ki jih ni vredno upoštevati in da je njegova kritika neupravičena. To, da je RTV Slovenija v svojem tedenskem pregledu izbrala iz Tarče, ki je razkrila nove aktualne nečednosti v zdravstvu, samo diskreditiranje nekoga, ki ga v oddaji ni bilo, pa je dokaz, da način delovanja tega medija iz bližnje preteklosti še ni izginil.
Espeji zdravnikov pa se nemoteno množijo naprej. Poleg »dvoživk« (javno-zasebno) smo izvedeli še za »troživke« in »večživke«, pa tudi za dodatno črpanje javnega denarja (nekaterih) zdravnikov, ki so redno zaposleni v enem javnem zavodu, po pogodbi pa še v drugem (javno-javno). Naj zdaj zaradi bojazni, da bodo zdravniki protestno odšli, iščemo kompromise, ki bodo zadovoljili njihove težnje, ki pa niso pravične do drugih? Naj močni in mogočni vedno dosežejo svoje tudi z izsiljevanjem? Strinjam se z nagrajevanjem po učinku, v vseh poklicih, vendar po kakšnih merilih? Kako naj opredelijo tiste zdravnike, ki več naredijo? Po občutku nadrejenega? Bolnikov ali osebja? Verjetno se je treba dogovoriti za standarde. Tudi take, kjer bi poleg kvantitete bila upoštevana tudi kvaliteta, mar ne?
Polona Jamnik, Bled
