Če je anglosaksonski svet po drugi svetovni vojni ponudil obilico moških junakov z zvezdami kavbojskih filmov na čelu in svetovno znanimi ženskimi osebnostmi, na primer Marilyn Monroe, v francoski ponudbi globalnih zvezdnikov ob nekaj moških junakih, kot so bili Alain Delon, Jean-Paul Belmondo, Yves Montand in Johnny Hallyday, prevladuje ženski moment. Francija je opozicijo držala prek Francozinj, ki se jim pregovorno pripisuje ljubkost, posebna privlačnost oziroma stil. »Michelle, ma belle,« se tudi The Beatles niso mogli upreti sentimentu.
Za francoske zvezdnice, čeravno je šlo za igralke, starlete, pevke in tudi nepevke, je značilno, da so združevale različne veščine. Da so tudi igralke pele, kot so pevke igrale v filmih. Celo vokalno skrajno mejna Brigitte Bardot ima nekaj posnetkov, kot tudi Mireille Darc, Catherine Deneuve, Juliette Gréco, Zizou, Carla Bruni in Jane Birkin, čeravno je bila Angležinja, ki pa je večji del življenja preživela v Franciji. In je v duetu s Sergeem Gainsburgom odpela svetovni hit Je t'aime … moi non plus.
Enkratni hiti
Obstaja samo francoski poljub. Nemških, italijanskih, ameriških, slovenskih ali katerih koli drugih poljubov ni. Zakaj je tako, kljub temu da ga definira tudi Kamasutra, pred tem pa se mu je reklo florentinski poljub, je vprašanje globlje analize, a v tako strukturiranem svetu 20. stoletja je Francija veljala za področje svobodnejših seksualnih nazorov, na katero se veže tudi ye-ye glasbeni žanr, ki je temeljen za tako imenovani francoski pop. Ye-ye so izvajale pretežno ženske oziroma dekleta, kot podobno izrazito ženski glasbeni žanr pa je mogoče prepoznati samo še ameriško serijo pretežno temnopoltih dekliških vokalnih skupin z začetka 60. let, kot so bile Ronettes oziroma kakršne je produciral Phil Spector. In prav on, po mnenju nekaterih največji ameriški pop glasbeni producent, oziroma njegov značilni zvok, znan kot »zvočni zid«, je bil osnovni navdih francoske ye-ye produkcije. Skupna točka ameriškega dekliškega in ye-ye žanra je tudi, da je šlo za izrazito »one hit wonder« produkcijo. Torej za enkratne hite številnih izvajalk.
Izraz ye-ye izhaja iz vzklika »yeah-yeah« ki se je po svetu razširil prek glasbe The Beatles. »She loves you, yeah, yeah, yeah,« se glasi njihov refren iz leta 1963 in od tedaj je stalnica v angleških besedilih. Iz angleškega yeah je v Franciji nastal ye-ye žanr in postal samosvoj glasbeni pojav. Prek ye-ye glasbe so Francozi poskusili asimilirati anglosaksonski vzpon, ki ga je povzročila beat glasba. Tako da so uporabljali frazo ye, obenem pa peli v francoščini. Na našem terenu lahko opazimo podoben postopek vsaj pri slovenski zasedbi Gu-gu v komadu Jamajka, ki v taisti skladbi posežejo po še enem tovrstnem besedilnem standardu, to je: »O, mama, mama!« A še kdo bi se našel. »Yeah« je beatniška oziroma rockerska legitimacijska beseda.
A francoski ye-ye žanr se ni omejeval na rock, ampak je brez težav posegel tudi po drugih glasbenih izročilih, vključno z jazzom in šansonom, synth popom, folkom, housom. In še ena pomembnost. Če so ye-ye izvajala predvsem dekleta, so ga podobno prevladujoče pisali oziroma komponirali moški. Vzorčna kombinacija sta bila Serge Gainsburg in France Gall, ki je pri 17 letih oziroma leta 1966 zaslovela s pesmijo Les Sucettes ali lizike, skladbo z dvoumnim besedilom, ki je namigovalo na eksplicitno spolno prakso.
Ne samo glasba
Ye-ye izvajalke so imele ob pevski praviloma tudi igralsko ali modno kariero. Kot Francoise Hardy, izhodiščna ye-ye izvajalka, ki je leta 1962 prek skladbe La fille avec toi ali Dekle s teboj povzročila prvotno širjenje izraza ye-ye v francoski zabavni glasbi, kot tudi nastanek žanra. Ye-ye pevke se prav tako niso ekshibicionistično razdajale z glasovi, ampak so pele dekliško enostavno, na dah in z obilo sublimnega francoske šarma. Nemalokrat tudi zato, ker so bile njihove glasovne zmogljivosti omejene, čeravno obstajajo tudi vokalno trdnejše predstavnice, kot je bila Sylvie Vartan, francoska pevka armensko-bolgarskega porekla in dolgoletna soproga Johnnyja Hallydaya, ki je v pariški Olympii leta 1964 imela uvodni nastop pred The Beatles. Ona velja za ye-ye divo.
Pri ye-ye ni šlo ali ne gre samo za glasbo, ampak za širšo afirmacijo ženstvenosti. Sploh Hardyjeva, ki se je uveljavila kot simbol stila, saj je bila muza Yvesa Saint Laurenta ali Paca Rabanneja, velja za kvintesenčno Francozinjo, ki je neposredno navdahnila tako pojavo kot pevsko kariero Carle Bruni in v katero je bila zaljubljena malodane kompletna garnitura britanskih rockerjev. Od Micka Jaggerja, ki jo je imel za idealno žensko, do Davida Bowieja, ki je med drugim dejal: »Bil sem zaljubljen vanjo in mislim, da je to vedela.« Ko je Bob Dylan, ki ji je podobno kot Jacques Prevert posvetil pesem, leta 1966 nastopil v Parizu in izvedel, da je Hardyjeva v občinstvu, ni hotel nadaljevati nastopa brez zagotovila, da ga bo obiskala v garderobi. Zgodovino fatalnosti francoskih ye-ye pevk za anglosaksonske moške je nadaljevala tudi Vanessa Paradis v primeru Johnnyja Deppa, obenem pa je žanr pljusknil tudi čez francoske meje. Na ye-ye izročilu so ob Jane Birkin kariero utemeljile tudi druge Angležinje, denimo Gillian Hills, Marianne Faithfull, Petula Clark in Sandie Shaw, ki so izdajale tudi glasbo, namenjeno izključno za francoski trg.
A glavni teritorij ye-ye žanra je bilo latinsko-romansko območje. Za dekleta iz pregovorno konservativnih in s katolicizmom močno prepojenih okolij je bil ye-ye osvobajajoča možnost udeleževanja v življenju, ena najenostavnejših in nalezljivih pop melodij obče in vseh časov pa izhaja iz španskega ye-ye izročila. To je skladba Porque ta vas španske pevke Jeanette iz leta 1974 (leto kasneje pa je umrl španski diktator Franco), ki pa se je leta 1975 obenem pojavila v španskem filmu Kača v nedrih, oboje skupaj pa zgodovinopisje tolmači kot napoved postšpanskega frankističnega obdobja. Melodija, ki se uvršča med največje melodične dosežke popa.
