David Bowie
Otroštvo je zaklenjeno in odrasli nimajo ključa, ki bi ga lahko odklenil. Svojo priložnost so zdavnaj zapravili in zanje je vstop prepovedan. Tako je to z deželo, v kateri živijo le otroci, ki se igrajo s časom tako, kot se je treba z njim igrati; v popolnem brezčasju, na nevidni meji med tem, kar je za vedno odšlo, in tistim, kar nikoli ne pride.
Otroštvo zadržuje dih, se napihuje, a se ne razpoči, nikoli se ne razpoči, tako kot se razpočijo odrasli, ko se trudijo razumeti, kar se razumeti ne more in ne sme.
Prepoved je pomembna, zato da so lahko otroci povsem sami, da jih nihče ne moti, ko se nam prikradejo v sanje in nas spomnijo, kje smo bili, ko je bilo najlepše. Vsaj toliko pa nam le dovolijo, ko so posebej dobre volje.
* * *
Sam sem bil, ko je bilo najlepše, na Poljanah, v ljubljanskem kvartu, med grajskim hribom in Golovcem, kvartu, ki je v bistvu neke vrste otok, saj ga z vseh strani obkroža voda, ki je nismo nikoli videli; na tem otoku smo se igrali vse tisto, kar se je v svojem londonskem kvartu igral David Bowie.
Tam, med tistimi stolpnicami, ki se stegujejo proti gradu, združene v krošnjah ponosnih javorjev, smo se skrivali, lovili, sankali, plezali na drevesa, da bi se dotaknili neba, rabutali češnje, včasih nezrela jabolka, predvsem pa čuvali eno in edino skrivnost, svoje otroštvo. In seveda nismo imeli časa, da bi se učili, kar so nas želeli poučevati starejši.
Ko so nas klicali domov, smo se na to požvižgali in nadaljevali tam, kjer smo ostali. Kje je bilo to, ni vedel nihče. Tako kot nismo vedeli, kdo si je izmislil vse tiste igre, kdo jim je dal imena, pravila, kdo jih je navsezadnje pripeljal na Poljane. Vse so morale priti od nekod, iz neke druge dežele, kjer so jih že igrali, jih preizkusili, da so lahko postale last vseh otrok. Vse, razen ene, ki je bila samo naša in se je igrala zgolj in samo na našem igrišču. Tako vsaj smo bili prepričani na Poljanah. Kakopak je bila to igra z žogo, ki so jo igrali izključno fantje, tako kot so punce igrale gumitvist.
In ta igra je imela tudi pristno, domače ime: pezdontar. Zakaj ravno pezdontar, ni vedel nihče. Najpomembnejše je bilo, da takšno ime ni nikogar motilo. In da je bil tam, ob potki, ki še danes pelje od centralne ploščadi proti stavbi, v kateri je bila nekoč kurilnica, tisti drog za stepanje preprog, ki smo ga imeli za gol, sicer bolj podoben konstrukciji za odbojko, saj je imel zgoraj še eno štango, tako da je lahko strelec ciljal nad našimi glavami, v prostor med obema štangama. Skratka, fantje smo viseli na spodnjem drogu ali bolje rečeno bingljali in z nogami branili strele tistega, ki je z glavo tolkel na ta isti gol; kdor je dobil gol, je avtomatično izpadel … Ker ni bilo vedno jasno, kdo je izpustil gol oziroma komu ni uspelo ubraniti, je prihajalo tudi do prepirov, ki pa so se venomer hitro razrešili, tako da smo lahko igrali naprej.
pezdontar je bil čudna igra …, igra poznih ur, ko bi vsi morali biti doma, igra strahu, da ne boš šel prvi ali drugi, nemara tretji …, vseeno kateri, samo da ne boš šel … z droga naravnost domov, ker tja so šli samo poraženci. No, včasih tudi zmagovalci. Ali pa so bili zmagovalci doma, njihovi starši, ki so jih komaj čakali in se jih veselili. Takšne sreče niso imeli vsi.
Nihče ni vedel, zakaj pezdontar in kdo je pravzaprav pezdontar; tisti, ki z glavo zadene drugega, tako da se od njega žoga odbije v gol in ga tako izloči iz igre, ali oni, ki ostane do konca in se tako razglasi za pezdontarja, edinega kralja pezdontarjev?
Ampak zakaj bi kdo hotel biti pezdontar? Vsaj tu, v svetu odraslih. Vendarle gre za besedo, ki ne pomeni nič dobrega. Vsaj ne tu, v tem našem svetu, kjer so sicer tudi pezdontarji včasih zmagovalci. No, zadnje čase vse pogosteje. In jih to prav nič ne moti, ker se splača biti pezdontar.
Tudi tam, v deželi veselih otrok, je bilo vse obrnjeno na glavo. Tako kot v tej igri, v kateri je bil zadnji prvi in prvi zadnji. Hotel si biti zadnji, hotel si ostati sam, zato si pogosto zmagoval. Tudi zato, ker si drugi niso tako želeli zmage in so raje šli domov; takšnega suhega in dolgega te je bilo težko zadeti in tvoj nagon po preživetju zunaj je hitro napredoval, se razvijal, tako da si bil vse večkrat sam na tistem igrišču. Enako se ti je dogajalo z igro med dvema ognjema, kjer so prav tako zmagovali zadnji in si tudi bežal pred žogo in pred drugimi otroki. Idealno igro zate. Sami zmagajo. Biti sam ali še z nekom, ki beži tako dobro kot ti. Prva dvojina za tiste, ki ne prenesejo množine.
* * *
Ampak zakaj za vraga pezdontar? Tega nisi vedel in še danes ne veš in prav nič ne kaže, da boš kdaj izvedel, ker je tistih, ki so se igrali s teboj, vse manj, čeprav je kovinska štanga za stepanje tepihov še vedno tam in čaka, kdaj se bo na njo obesil kateri od otrok in počakal, da iz okoliških stolpnic pridejo njegovi prijatelji; med njimi tudi tisti, ki vso krivdo za svoje potegavščine vedno zvali nate, ker je navajen, da vse to sprejmeš kot usodo, ki se igra namesto nas. Imel si svojo priložnost, zdaj pa so vrata zaprta …
Preveč komadov o sreči obvezno prinese nesrečo, ker ne ločiš več sreče od nesreče in se nehote začneš spraševati, ali si ju sploh kdaj ločil; sta bili eno, tako kot je otroštvo eno in mar ne bi bilo najbolje, če bi eno ostali, ne pa da sta se začeli tako deliti, kot se razdeli dvojina in se ednina sprijazni z množino.
