Zadnji mesec je bil čustveno zelo naporen. Imel sem veliko obveznosti, ko sem pojasnjeval svojo odločitev, kar ni bilo najbolj enostavno. Sporočilo mojega slovesa je tudi to, da je treba delati s tekmovalci pametno in načrtno ter jih držati v ravnovesju, da ne prihaja do prevelikih odstopanj. Predvsem pri takšnih športnikih, kot sem bil sam, saj sem karakterno perfekcionist. V svoji karieri sem večkrat delal preveč in včasih bi me bilo treba preprosto omejiti.
Kako ste skozi leta doživljali Pokal Vitranc?Tekem se spominjam od malih nog. Nikoli ne bom pozabil, kako smo po zadnji strmini dirjali smuk in se dokazovali, kdo se upa spustiti z višje točke. V Podkorenu sem vselej čutil energijo. Močno sem si želel, da bi lahko enkrat nastopil kot tekmovalec. Ko so se mi sanje uresničile, sem stopil na tekmovalni vlak in mu sledil do samega konca. Priznati moram, da so zame tekme na Pokalu Vitranc pomenile dodaten pritisk, zato sem v Sloveniji tekmoval težje kot na kakšni tekmi v tujini. Domača tekma prinaša precej več medijskih obveznosti, večkrat te kdo pocuka za rokav in ima kakšno željo. Po drugi strani je bilo vselej lepo občutiti domač blišč tekme svetovnega pokala, kar je velikanski privilegij. Upam, da bo tekma svetovnega pokala za vedno ostala v Sloveniji. Če se ne bi več odvijala tukaj, bi bila to velikanska škoda za vse.
Kaj ob tekmovalnem slovesu svetujete mladim smučarjem?V prvi vrsti vsem želim, da ostanejo zdravi in da bo stroka z njimi delala tako, kot je prav. Le tako bodo lahko uspešno krmarili med izzivi, ki jih čakajo. Vsak med njimi – in z njim tudi družina – se mora zavedati, da se podaja na izjemno nemirno pot, na kateri ni zagotovila, da bo prišel na sanjski otok. Na to te nihče ne pripravi, temveč do teh spoznanj prihajaš sam z lastnimi izkušnjami. Nihče se ne zaveda, kaj ga čaka. Na koncu odloča velika mera iznajdljivosti in spontanosti, da se prilagajaš v vseh trenutkih. Če ti vse to uspe, si na koncu uspešen. Uspešnost pa je relativna.
Kaj priporočate tekmecem v tej sezoni na veleslalomih nepremagljivega Marca Odermatta?Naj se borijo naprej in garajo. Marco deluje, kot bi bil z drugega planeta. Poleg vseh smučarskih kvalitet, najboljše opreme in izvrstnih pogojev, ki jih ima na svoji športni poti, ga je obdarila tudi mati narava. Dala mu je nekaj več, s čimer 99,99 odstotka drugih smučarjev ni obdarila. Odermatt podira nekaj desetletij stare rekorde, in to po mojem mnenju v bistveno bolj zgoščeni konkurenci, kot je bila v svetu alpskega smučanja nekoč. Njegovim tekmecem ni lahko. Težko je sprejeti dejstvo, da si vse naredil prav, da si zdrav, v odlični formi, da si še bolje tekmoval, a velikega tekmeca nisi premagal. Takšni porazi so boleči in utrujajoči. Vsak posameznik se mora zavedati, da tekmuje proti enemu najboljših športnikov v zgodovini.
V tej sezoni so v svetovnem pokalu poškodbe kosile med najboljšimi alpskimi smučarji in smučarkami sveta. Zakaj?Glede poškodb imam zelo izdelano mnenje. Ves ustroj in pogon zahtevata vse več energije in sredstev. Vse težje je najti pogoje, ustrezne za trening, zato so ekipe in tekmovalci vse bolj obremenjeni. Za dosego vrhunskega rezultata je potrebnega vse več tveganja. Paradoks vsega je, da imamo specialisti v posameznih disciplinah zelo malo poskusov, zato je pritisk zelo velik. Tudi smučarska oprema je vse bolj agresivna, zato jo tekmovalci izkoriščajo z vse večjim limitom, da se približajo fizikalnim zakonitostim. Na koncu ostaneta človeško telo in um in hitro se lahko zgodi kakšna manjša napaka, že najmanjša napaka pa ima lahko hude posledice.
Z razvojem materiala nič ne kaže, da bi bilo poškodb manj.Najbolj skrb vzbujajoče je, da kolo melje naprej, saj se nič ne spremeni. Še več, opremljevalci se vsako leto trudijo, da razvijajo opremo. Naj se sliši še tako grdo, toda ljudje si vsaj tako kot zmage zapomnijo tudi spektakularne padce na najtežjih terenih na svetu. Težko se je znebiti občutka, da si gledalci želijo tudi spektakularnih vložkov. Poglejte le zadnja dva veleslaloma v Aspnu, kjer je bila konfiguracija proge praktično takšna, kot bi bila ledena dvorana nagnjena za nekaj stopinj. Grozno je spremljati, kam vse to pelje. A dejstvo je, da si pot vsak izbira sam. Vsi alpski smučarji se zavedamo, da svoje znanje kažemo na dveh britvicah s štirimi rezili. Šport je sam po sebi nevaren.
Dolgoročnih načrtov na svoji drugi življenjski poti še niste razkrili. Kakšni pa so kratkoročni načrti?Trenutno opravljam tečaj za učitelja smučanja. V nadaljevanju bom najverjetneje opravil tečaj za osebnega trenerja. Dogovarjam se s proizvajalcem smučarskih čevljev, da bi za njih že v naslednjem tednu testiral opremo. Hkrati potrebujem veliko časa, da si spočijem od psiholoških in fizičnih naporov zadnjih let. Sočasno sem odprt za stvari, ki mi bodo prišle naproti. Ne želim se omejevati.
