Kandidat za novega vodjo panoge za alpsko smučanje Matjaž Šarabon je stari znanec v svetu slovenskega alpskega smučanja. Nase je opozoril v prvih letih tretjega tisočletja, ko je najprej postal podpredsednik uprave Elana, leta 2004 pa pri 41 letih predsednik uprave. Štiri leta kasneje je po 17 letih sklenil Elanovo zgodbo ter v izjemno težkih časih postal poslovni direktor panoge za alpsko smučanje. Pred njim je od te funkcije dvignil roke Bojan Križaj, ki ga je za manj kot 100 dni kot vršilec dolžnosti zamenjal Matjaž Štibelj. Slednji se je kasneje več let tožil s Smučarsko zvezo Slovenijo, zamenjal pa ga je Matjaž Šarabon.
Na smučarski zvezi je Šarabon delal dve leti, v tem času pa je alpske discipline spravil v finančni red. Funkcijo je prevzel v času, ko si je utirala samostojno kariero Tina Maze, dolg alpskega dela pa je znašal skoraj pol milijona evrov. Manj uspešen je bil pri pridobivanju novih sponzorjev. Ko je leta 2010 vodenje SZS prevzel Tomaž Lovše, je bil Šarabonu hvaležen za opravljeno delo, a mu je tudi očital, da je na sedežu zveze preživel po dva dni na teden.
Nekoč glavna podpornika, danes ...
Šarabon si je kasneje našel nove poslovne izzive, ves čas pa ga je vleklo nazal na Smučarsko zvezo Slovenije. Kot predsednik Smučarskega kluba Radovljica je pred desetimi leti v boj za predsednika zbora in odbora panoge za alpsko smučanje poslal Dušana Goriška. V navezi z njim je želel postati vodja reprezentanc. Deset let kasneje se mu je vztrajnost pod vodstvom Janeza Bijola poplačala. Vrnitev na smučarsko zvezo si je priboril z izjemno pestro alpsko smučarsko preteklostjo. V primerjavi s stanjem izpred 16 let vstopa v precej bolj urejeno okolje. Alpski del SZS ima proračun krepko nad tremi milijoni evrov, kar ga uvršča med najrazvitejše slovenske športne panoge. Za to ima zasluge predvsem ožja ekipa njegovega predhodnika Mihe Verdnika, kar je priznal tudi Matjaž Šarabon. Razrešitev Verdnika je presenetljiva tudi zato, ker je lani skupaj z najbolj uveljavljenim slovenskim trenerjem v tujini Janezom Slivnikom pri kandidaturi podprl Janeza Bijola, zdaj pa mu (jima) Bijol ne zaupa več.
Na vprašanje, zakaj se je Šarabon odločil, da se vrne v alpski del SZS na eno najvidnejših vlog, nekdanji predtekmovalec olimpijskega smuka v Sarajevu odgovarja, da v prvi vrsti zaradi ljubezni do alpskega smučanja. Pravi, da je v smučariji že 55 let, da je v tem času delal praktično vse, zadnjih dvanajst let pa je vsako zimsko soboto v SK Radovljica učil otroke. »Smučanje spremljam zelo poglobljeno. Zato mi je šlo zadnjih nekaj let na jok, kako se je obračala slovenska smučarija. Ne le da so bili rezultati vse slabši, padlo je tudi javno mnenje. Ob tem da obstajajo tako finančni kot materialni pogoji, da se to ne bi dogajalo. Zato sem postal besen. Ko sem dobil povabilo za delo v alpskih disciplinah, sem odgovoril pritrdilno. Pod pogojem, da sodelavci sprejmejo moj program,« je odgovoril Matjaž Šarabon.
Kritičen do fakultete za šport
V nadaljevanju pogovora je Šarabon izpostavil, da bo v prihodnjih letih v slovenskem alpskem smučanju najpomembnejša podpora otroške in mladinske smučarije. »Ker tega nismo storili prej, se to kaže v ekipah svetovnega in evropskega pokala. Zavedamo se, da bomo rezultate takšnega dela lahko pokazali šele v štirih, petih letih. Treba se bo posvetiti razvoju učenja smučanja otrok, ki ni več na tako visoki ravni, kot je bilo nekoč. To lahko storimo le skupaj s klubi,« meni Šarabon, ki na vprašanje, zakaj je več let kot aktivni alpski smučarski delavec spremljal potop otroške in mladinske smučarije, storil pa nič ali bolj malo, odgovarja: »Prvič zato, ker se okolje zadnjih petnajst let drastično spreminja, medtem ko se delovanje alpskih disciplin temu ni prilagodilo. Drugo pomembno dejstvo pa je izobraževalni proces kadra, ki ni na dovolj sodobni ravni. Na to kot smučarska zveza nimamo neposrednega vpliva, saj poteka na fakulteti za šport.«
Za konec je Šarabon predstavil še svoj pogled na reprezentanco svetovnega pokala: »Res je, da je individualnih ekip v slovenskem alpskem smučanju precej predvsem v ženski reprezentanci. Te so, kakršne so. Trenutno se vanje ne moremo vtikati, vprašanje pa je, ali se sploh hočemo. Prizadeval si bom, da bomo dobili človeka, ki bo vsaj koordiniral delo teh ekip. Kako, še ne vem. Pri moških imamo vrhunskega tekmovalca Žana Kranjca, ki mu bomo morali izpolniti vse zahteve, za katere je v preteklosti dokazoval, da so upravičene. Zaenkrat je edini, ki dokazuje z rezultati, da je vreden zaupanja. Iskreno verjamem, da bo Tijan Marovt svojo kakovost na treningu pretvoril v kakovost na tekmah ter se uvrščal na drugo progo. Vse drugo je odprto. Iluzorno je glede na obstoječi kader pričakovati, da se bo kdo od slovenskih alpskih smučarjev v naslednji sezoni priključil tekmam svetovnega pokala v tehničnih disciplinah. Težava je v hitrih disciplinah, kjer so vlaganja velika, rezultati pa s prebliski Mihe Hrobata pičli. Česar res ne razumem, je, da dosegamo povprečne rezultate v smuku, v superveleslalomu pa ni rezultata niti enega. Očitno smo to disciplino zanemarili in bomo morali nekaj storiti.«
