Potem ko ste napovedali upokojitev, ste začeli nizati uspehe na tekmah svetovnega pokala. Kaj je razlog za sijajno sezono?

Odločitev me je razbremenila, da sem marsikaj že pokazal, da sem marsikaj še sposoben. Zmanjšal sem pričakovanja do sebe in vse skupaj je nekako steklo. Ker vem, kaj me čaka v naslednjih tednih, sem bolj samozavesten.

Med sezono ste v pogovoru dejali, da si znova želite občutkov, ko se v zraku zraku igrate in imate vse pod kontrolo.

Ne še popolnoma. V Oberstdorfu je že bilo tako in sem po nekaj letih super letel, da sem resnično znova pridobival metre v zraku. Manjše skakalnice me še malo črvičijo.

Lani na svetovnem prvenstvu v Planici ste grdo padli. Ko ste se vrnili v tekmovalno areno, ste imeli težave z uvrščanjem v finale na tekmah poletne velike nagrade. Ste tedaj dvomili, da ste sposobni vrnitve med elito?

V skokih se na poletje ne smeš preveč zanašati. Čeprav sem skakal katastrofalno slabo, sem verjel vase. Prav takšen rezultat je bil potreben, da me je resnično prizemljilo. Temelji so bili postavljeni, nato sva imela s selektorjem Robertom Hrgoto dober pogovor, v katero smer je treba narediti spremembo. Sam pri sebi sem moral spremeniti predstavo o smučarskem skoku. Že na finalu poletne velike nagrade v Klingenthalu se je pokazal napredek. Nato sem imel še poldrugi mesec za priprave in za uvodno tekmo v Kuusamu je bilo na razpolago pet mest, zato sem moral pohoditi plin, saj je bila zaradi močne ekipe huda interna bitka. V Kuusamu sta me dober skok in uvrstitev v deseterico pomirila, saj sem dobil potrditev, da sem dober, potem ko sem skočil zelo daleč, kar tam ni lahko narediti. Nato je bilo pomembno, da sem verjel vase, ujel ritem in šel iz dneva v dan.

Do konca sezone je še osem posamičnih tekem in ena ekipna. Je cilj do konca kariere še ena zmaga v svetovnem pokalu?

Po idealnem scenariju sta to zmaga in postavitev svetovnega rekorda. Želim leteti čim dlje. S takšnim znanjem in pripravljenostjo ne bom nikoli več letel.

Kako doživljate slovo od vsake skakalnice, ko veste, da na njej nastopate zadnjič?

Čustveno. Že v Kuusamu sem si dejal, da se zadnjič peljem s sedežnico na zaletišče. Lahtija ne bom prav nič pogrešal, druga zgodba pa so Saporo, Vikersund in Planica. Na vsakem prizorišču kraju rečem adijo.

Kako je pri vas zorela odločitev za konec kariere?

Na olimpijskih igrah v Pekingu 2022 sem začel veliko razmišljati, koliko časa bom še skakal. Hitro sem se odločil, da je do leta 2026 zelo malo možnosti. Sam sebi sem dejal, da če na nordijskem svetovnem prvenstvu v Planici 2023 osvojim zlato kolajno, takoj zaključim kariero. Ker sem v Planici padel, se je vse skupaj malo podaljšalo. Čez poletje sem razmišljal, kaj je dobro in kaj ni. Ker si kot športnik ozko specializiran, me je bilo strah, kaj bom počel po koncu kariere. Zbral sem vse informacije, nisem pa si delal plusov in minusov. Na koncu sem poslušal notranji glas in se odločil. Menim, da sem se odločil pravilno.

Kakšne so priprave na slovo v Planici?

Za vse skrbita žena Mina in tiskovni predstavnik SZS Tomi Trbovc. Včasih me vprašata, če se strinjam.

Ste ob zadnjih uspehih kdaj pomislili, da bi se premislili in preklicali upokojitev?

Ne. Tudi če bi nosil rumeno majico vodilnega v svetovnem pokalu, bi zaključil športno pot. Po 15 letih v svetovnem pokalu se telo počasi oglaša. Vsako leto moram več narediti za telo, da je zdravo. Ko začneš telo uničevati, to ni več vredno.

Glede na razmerja moči v svetovnem pokalu se boste upokojili mladi – pri 31 letih. Ste kdaj pomislili, da bi skakali toliko časa, kot Japonec Noriaki Kasai (star 51 let) ali Švicar Simon Ammann (42 let)?

Sem. Rad bi še skakal, a sebe ne morem še za pet let dati v skoke stoodstotno, da bi ob tem zanemaril vse, kar imam doma. V skoke je treba vložiti celega sebe, pa ni nobenega zagotovila, da boš dober. Slovenska ekipa je tako močna, da bi si težko privoščil kot Ammann, ki malo študira in nato malo pride na tekmo.

Ali ste zadovoljni s svojo kariero?

Da. Malo mi je žal sezone 2017/18, ko sem bil prezahteven do sebe. Z današnjimi izkušnjami bi bil takrat zadovoljen s šestim mestom, ne pa le stopničkami. Pokopalo me je, da sem od sebe zahteval perfekcijo.

Kako bi po pomembnosti razvrstili vseh 12 kolajn z velikih tekmovanj?

Vse so enako pomembne, saj so to tekmovanja, ko moraš biti na točno določen dan v najboljši formi, kar je zelo zahtevno. Mejnik je bilo svetovno prvenstvo leta 2013 v Predazzu, ko sem prvič vedel, da lahko nekaj dosežem. Posebna je kolajna s tekme mešanih ekip v Pekingu, saj mi je manjkalo le še zlato olimpijsko odličje. Sploh ne vem, kako je bilo možno, da se mi je cela olimpijada na Kitajskem tako dobro izšla. Še en teden pred tem sem bil v Willingenu dvakrat dvajseti. Ker so bila tekmovališča na visoki nadmorski višini, kjer je zrak redkejši, sem imel za razmere prilagojeno opremo z drugačnimi smučmi in dresi. Ko mi je ob kančku sreče z vetrom uspel dober skok, sem dobil samozavest, da mi je šlo po željah. Čeprav sem na Kitajskem bronasto kolajno med posamezniki na srednji skakalnici izgubil za pol točke, me to ne žre. Nič pa ne bi imel proti, če bi imel doma še eno kolajno.

Kako ste sami sebe doživljali skozi 15 sezon na najvišji ravni?

Težko odgovorim. Zdaj, ko sem najstarejši v ekipi, sem prišel do spoznanja, da vem zelo malo o svetu. Ko sem bil mlad, sem se kdaj po nepotrebnem razburjal. Zdaj bolje znam prepustiti stvarem, da se kakšna sama razplete. Prehodil sem pot od 17-letnega mulca do 31 let starega očeta. V tem času nisem prehiteval, ampak sem trpel, da sem naredil korak naprej. Počasi so napredovali moje znanje, tehnika in uspešnost. Verjetno sem bil prav zaradi tega tako suveren leta 2016, saj sem imel odlično bazo, zato je bilo nihanje med odličnim in slabim skokom zelo majhno.

Kako so se spremenili skoki v času vaše kariere? V kakšno smer gredo?

V smer, da je dres zelo pomemben. Slovenija je ena redkih ekip, ki s sobote na nedeljo ne šiva novih dresov. Švicarji so pred zadnjo tekmo na Kulmu dva dresa sešili na hodniku. Vseskozi šivajo tudi Norvežani. Napredek v dresih je bil ekstrem. Včasih smo imeli za šivanje dresov zunanjega izvajalca, pri nas sta bila to Dali in mama Jurija Tepeša. Zdaj ima vsaka reprezentanca za drese svoj oddelek, saj je to posebna veščina. Pri nas je to Robi Kranjec, na terenu imamo še Gašperja Berlota.

Kako je bilo pri vas s prehrano, saj skakalci zelo pazite na težo?

Vsako leto sem težje shujšal. Aprila sem se zredil, maja se je ob kondicijskih treningih povečala mišična masa. Pri meni je bila težava, da sem imel vedno zelo malo maščobe, čeprav sem imel štiri kilograme preveč. To je pomenilo, da sem moral izgubiti mišice, da sem prišel na idealne kilograme.

Katere vrednote so vam dali skoki?

Vztrajnost, potrpežljivost in zaupanje vase ter v ljudi, ki so okrog mene.

Imate sloves perfekcionista, zato ničesar niste prepuščali naključju in ste sami sebi naložili preveliko breme. Niste pa zahtevni le do sebe, ampak tudi drugih okrog sebe.

Občasno ljudem okrog sebe nisem dal veliko dihati. Tudi trenerji so bili zahtevni do mene, kar je prav, saj smo v športu. Če ne bi bil tako zahteven do sebe, bi bil lahko marsikateri trening krajši in bi naredil kakšno ponovitev manj.

Kako primerjate selektorje, ki so vas vodili v karieri: Matjaž Zupan, Goran Janus, Gorazd Bertoncelj in Robert Hrgota, s katerim sta skupaj tekmovala in kot prijatelja med počitnicami skupaj potovala po ZDA?

Vsak ima drugačen značaj. Zupan me je septembra 2009 potegnil v ekipo. Iz tega obdobja sem že marsikaj pozabil. Glede tehnike je bil zelo zahteven, veliko je bilo ponovitev na suhem. Med vsemi je bil najbolj umirjen. Janus je človek, ki se je odločil, da Slovenci lahko premagamo vse in nas je hitro prepričal, da smo mu zaupali. Imel je vizijo in odločnost, da smo delali in mu sledili. Pri Bertonclju smo veliko delali na telesni pripravljenosti in napredovali v tem segmentu ter se ogromno ukvarjali z opremo. Hrgota nam je dal vedeti, da ne treniramo zaradi njega, ampak zaradi sebe, zato ni veliko pregovarjanja. Odkar je Hrgota postal glavni trener, se je ločilo najino osebno življenje. To pomeni, da se nisva več toliko družila, kot sva se včasih. Če povzamem, naju je služba ločila.

Družina Prevc ste svetovni fenomen, da skačete kar štirje otroci.

Gre za kombinacijo dela in naključja. Glede na to, da smo štirje iz istega gnezda, je vse skupaj povezano s tem, kako smo rasli kot otroci. Starša sta nas odpeljala nabirat borovnice ali delat v gozd. Ko smo bili po treh urah že vsega naveličani, smo morali delati še eno uro in sta se tako kalila vztrajnost ter potrpežljivost, zdaj pa je to udarilo ven.

Vaša starša, oče Božidar in mama Julijana, pravita, da ste bili pravi starejši brat. Kdo vas je najbolj poslušal?

Ne vem. Domna vprašajte, če se mu je zdelo enako. Morali so me poslušati, saj niso imeli druge izbire.

Ali vas sestra Nika vpraša za kakšen nasvet?

Ne. Če ima kakšen slabši dan, ji napišem sporočilo, naj gre umirjeno iz tekme v tekmo in ne sme izsiljevati rezultata. Ko se je v Lahtiju zaradi prezgodnjega odskoka komaj uvrstila na tekmo, sem ji napisal, naj se ne obremenjuje. Je povsem v skokih in jo je treba miriti. Verjamem, da lahko osvoji veliki globus.

Ob slovesu ste posebej izpostavili, kakšna opora so vam žena Mina in otroka. Ali vam družina pomeni veliko?

Z njimi sem zelo rad doma. Vseskozi se nekaj dogaja.

Komu boste v Planici predali kapetanski trak?

Nisem se še odločil.

Ste kaj bližje odločitvi, kaj boste počeli po karieri?

Nič bližje kot takrat, ko sem na tiskovni konferenci objavil, da bom končal kariero.

Moj predlog je, da postanete športni direktor, Zlatko Zahovič slovenskih smučarskih skokov. Ali bi to počeli?

Zdaj še ne. Ne vem, zakaj bi se moral takoj postaviti na drugo stran pogajalske mize, ko se pridejo menit tekmovalci in trenerji. To ni tako lahko delo, kot se sliši. Da bi videl, če mi to delo ustreza, bi moral malo bolje spoznati sistem delovanja in okolje.

Ko smo že pri nogometu – ste navijač Maribora, ki vam je skupaj s Tino Maze leta 2015 v Ljudskem vrtu podaril tudi dres?

Ne bom rekel, da imam vijolično srce, sem pa vesel, če Maribor zmaga. Ker imam malo časa, le redko spremljam dogajanje v nogometu.

Ali ste kaj vpeti v družinski posel s tremi saloni pohištva Prevc?

Ne. Podjetje, ki ga ima oče, me je podpiralo, preden sem prišel v svetovni pokal. Sodeloval sem le, ko je šlo za oglaševanje, saj sem na takšen način vrnil, kar mi so mi dali.

Tudi politika je v DNK družine Prevc. Stric Mihael je bil župan Železnikov in poslanec v državnem zboru. Vas zanima?

Ne vidim se, da bi delal v politiki. Želim početi nekaj, kjer bo manj ljudi odvisnih od mene.