Povabilu na vzpon na grebenski vršac Monte Zermula, ki se razprostira od vzhoda proti zahodu in leži južno od osrednjega grebena Karnijskih Alp ter povsem na italijanskem ozemlju, ni bilo mogoče reči ne. Tako zaradi izziva povzpeti se na dvatisočak in odkriti čar Karnijcev, ki so za mnoge neznanka, kot zaradi želje preživeti dan v družbi dveh gornikov, Vladimirja Habjana in Irene Mušič Habjan.
Ko stopiš na en vrh, se ti odpre paleta drugih
»Ko sva se z Ireno na silvestrski dan leta 2004 s turnimi smučkami povzpela na Lepi vršič, na najvzhodnejše obronke Karnijskih Alp, in se zagledala v množico gora na zahodu, si nisva mislila, da bova v naslednjih petnajstih letih obhodila vse najvišje vrhove tega čudovitega gorstva,« je na vrhu prelaza Lonice (1552 m) ob vznožju vršaca Monte Zermula (2143 m) povedal Vladimir Habjan, ki je skupaj z življenjsko, gorniško in publicistično sopotnico Ireno Mušič Habjan pripravil tako rekoč enciklopedijo Karnijskih Alp.
Samo tri leta kasneje sta prečkala skalno piramido Monte Sernio, zahteven gorski cilj nad dolino Val Aupa, takrat v kopnem. »Leto 2007 tako pomeni začetek najinega dolgega popotovanja po vršacih karnijskega gorstva. Od leta 2017 sva vsak dopust in večino koncev tedna preživela na tem območju in se s kombijem dobesedno abonirala v najinem najbolj priljubljenem kraju dopustovanja, v idiličnem kampu Bresin pri Cimolaisu pod skupino Spalti di Toro,« je povedal Habjan in omenil, da sta se tja vrnila več kot 150-krat. Svoja raziskovanja sta letos okronala z izdajo planinskega vodnika Karnijske Alpe: Med Julijci in Dolomiti, ki nam ga zdaj lahko zavidajo tudi Italijani. Tako celovitega vodnika po tem gorovju, ki se od avstrijsko-italijanske meje razteza daleč proti jugu, do Furlanske nižine, pri njih ne boste našli.
V vodniku zastopana vsaka gorska skupina
»Ko stopiš na en vrh, se ti odpre paleta drugih, ki te preprosto vabijo. In teh gora ne zmanjka in ne zmanjka. Vedno se pojavi nekaj novega, kak nov vabljiv vrh, nove doline, nove poti … Drugi čar je neizmerna divjina gorstva, nekateri predeli so popolnoma od rok in tam se počutiš kot pred stoletji, sam z naravo,« sta za uvod v čudovit dan, ujet med vršaci, povedala vodnika. »Karnijske Alpe so tako prostrane, da si mi, stisnjeni v naš mali košček treh slovenskih visokogorskih skupin, Julijskih Alp, Kamniško-Savinjskih Alp in Karavank, kar težko predstavljamo, da tako veliko območje zavzema eno samo gorstvo, zato je razumljivo, da nam niso poznani prav vsi predeli teh gora. Če bližnje cilje za mejo še poznamo, se to z oddaljenostjo prav gotovo zmanjšuje in prej ali slej pridemo do skorajda neznanih gorskih skupin,« je povedal Habjan in dodal, da sta v izboru predlaganih tur v planinskem vodniku to upoštevala. »Predlogov tur in izletov, ki so dostopni v enem dnevu, je več, tistih daljših pa nekaj manj. So pa cilji enakomerno razporejeni po vseh območjih, tako da noben bistveno pomemben vrh ne manjka, predvsem pa je zastopana vsaka gorska skupina,« je med drugim pojasnil Vladimir Habjan, tudi urednik Planinske založbe in Planinskega vestnika.
V zgodnjih jutranjih urah smo se po cesti Kranjska Gora–Trbiž–Tablja, kjer zavijemo v dolino Val Pontebbana (oznaka Studena Bassa), in po ozki asfaltirani cesti skozi naselje Studena Bassa pripeljali na prelaz Lonice (Passo del Cason di Lanza). Na urejenem parkirišču smo malo po 8. uri zjutraj pogledali proti gori, okoli katere so se dvigovale meglice. Družba se je razdelila v dve skupini. Tisti, ki so se odločili vrh osvojiti po ferati, so se odpravili desno. Povzpeli so se po zavarovani poti Via Ferrata Monte Zermula (ferata Prijateljev gora), ki preseka severno steno. »Na začetku vodi čez strmo steno, višje pa izkorišča naravne prehode. Markirana pot preči ves greben Zermule, tako da lahko sestopimo po običajni poti čez južno pobočje,« je pot opisal Habjan.
Vodnik tudi na knjižnem sejmu
Drugi smo v lahkem koraku, tudi zaradi družbe psa, odšli po mulatjeri, ki je speljana čez južna strma travnata pobočja. S solidno telesno pripravljenostjo smo v dobrih dveh urah premagali okoli 600 višinskih metrov, na poti pa imeli priložnost, da pokukamo v kaverno iz prve svetovne vojne. Kot je povedala Irena Mušič Habjan, ki nas je vodila do vrha, je bila gora med prvo svetovno vojno v rokah italijanske vojske, ostanki utrdb so še vidni. Nasprotno od vzpona po zavarovani poti, ki je trajal skoraj tri ure in pol, smo za pot po ozki in uhojeni mulatjeri potrebovali dobro uro manj. Na vrhu, kjer smo se udeleženci zanimive predstavitve vodnika ponovno srečali, pa sta nam zakonca Habjan obširno opisala razgled na bližnje gore nad prelazom Mokrine in južno na bolj oddaljena Creto Grauzario in Monte Sernio ter na osrednji greben na zahodu s prvakom Monte Coglians.
Čeprav je izkušnja doživeti Karnijce v družbi zakoncev Habjan nepozabna in kar kliče po iskanju novih in vsaj približno tako zanimivih tur, lahko avtorjema planinskega vodnika prisluhnete tudi na knjižnem sejmu, ki bo med 21. in 26. novembrom na Gospodarskem razstavišču. Gornika in publicista za takrat pripravljata tudi zanimivo pogovorno okroglo mizo.