V Jugoslavijo je tako iz novega sveta prispelo skoraj milijon ton pšenice in nekaj manj kot pol milijona ton koruze. Ker je bilo zaradi nastalih napetih odnosov s sosedami, članicami vzhodnega bloka in sovjetskimi sateliti, kar so bile Madžarska, Romunija, Bolgarija in Albanija, čez mejo čutiti prikrito, izzivajoče in grozeče rožljanje orožja, je Jugoslavija leta 1951 z ZDA podpisala še pogodbo o dobavi vseh vrst orožja, tudi težkih topov in letal, vključno z večjim številom reaktivnih lovskih bombnikov thunderjet. Celotna pomoč Zahoda Jugoslaviji je znašala okoli 3,5 milijarde dolarjev. Drugače kot v jugoslovanskem so zanimiva in dramatična dogajanja spremljali v slovenskem zamejskem in izseljenskem tisku.
Jugoslavija – Amerika
Odkar je izbruhnil spor med Titom in Kominformom je postala Jugoslavija ena najvažnejših figur na pozornici mednarodne politike. (…)
Nerazgledani si kar še vedno manejo oči in ne morejo razumeti: Vzhod, ki je prejšnje čase Jugoslavijo tako vneto hvalil in branil, jo danes neprestano obmetava z najhujšimi očitki, na drugi strani pa je tudi Zapad popolnoma izpremenil svoje gledanje. Odprto hvali jugoslovansko zunanjo politiko, daje Jugoslaviji posojila in ne spregovori več nobene pikre besede o njenih nesrečnih notranjepolitičnih razmerah ne glede na to, da je režim posebno v zadnjem času še neprimerno povečal svoj pritisk z masovnimi aretacijami, obsodbami, prisilnim delom itd. (…)
Preizkušeni v letih vojne in temeljito razočarani nad kakršno koli resnično notranjo vrednostjo mednarodne politične propagande se mnogi ljudje nehote vprašujejo, ali nismo morda že blizu tega, da nam bo Zapad zopet slikal jugoslovanskega diktatorja v najlepših barvah, podobno kot je to delal v odločilnih trenutkih jugoslovanske komunistične revolucije, katero je na ta način postavil na oblast. (…)
Ni izključeno, da bomo morda še priče podobnim obojestransko neiskrenim dogodkom, ki pa ne smejo nobenemu Slovencu zamegliti njegovega jasnega pregleda.
Zunanja politika držav hodi svoja pota, o katerih odloča samo čist in hladen interes, ne pa ideali ali sočustvovanje. (…)
Neizpodbitno je torej, da je Zapad pričel s Titom igro, ki popolnoma odgovarja načelu izbire manjšega zla. Zato mu je Tito danes dobrodošel. (…)
Demokracija (Trst – Gorica), 16. septembra 1949
Jugoslovanski obzornik
V navalu ugibanj in domnev, kako se bo razvozlal sedanji spor med Titom in Sovjeti, je zdaj spregovoril izobčeni jugoslovanski diktator sam. Dal je nekaj zanimivih pojasnil o boju s Kominformom ter razbil nekatere utvare, ki so si jih glede njega in njegove bodoče opredelitve delali razni zahodni lahkoverneži. (…)
»Sedanji spor s Stalinom – je dejal Tito – je že star. Že leta 1944, ko je Tito prvič obiskal Moskvo, ni bilo razmerje med njim in sovjetskim diktatorjem več prijateljsko in prisrčno. Do razdora je prišlo, ker se je Tito uprl sovjetskemu vmešavanju v jugoslovanske notranje zadeve. Nasprotoval je Stalinovemu gospodarskemu načrtu za podložniške države iz istih razlogov, kakor je odklonil tudi Marshallov načrt. Ne mara namreč, da bi katera koli vzhodna ali zahodna država določala gospodarske programe za Jugoslavijo. Upa, da mu bosta ameriška Mednarodna banka ter Uvozna in izvozna banka dovolili posojilo in da bodo Združene države omilile omejitve glede jugoslovanskih nakupov v Ameriki. Če se bo to zgodilo, je Tito prepričan, da jo bo lahko izvozil. Ne bo pa sprejel nobene pomoči, če bi mu jo zahodne države hotele dati pod pogojem, da hočejo imeti kako besedo bodisi v jugoslovanskem gospodarstvu bodisi pri izvajanju sedanjega komunističnega političnega programa.« (…)
»Noben Amerikanec naj si ne dela utvar, da bi ameriška gospodarska pomoč kakor koli utegnila vplivati na obliko Titove vladavine. Jugoslavija bo ostala komunistična država. Podlaga komunističnega komunizma je v bistvu ista kakor podlaga sovjetskega. Glavna razlika med Titovim in Stalinovim komunizmom je v dejstvu, da Tito sodi, da mora biti oblast v komunistični državi manj centralistična in da je treba boljševiški gospodarski program izvajati počasi. Tito zdaj išče gospodarske pomoči na Vzhodu in na Zahodu, toda vse pod pogojem, da se ne bo nihče mešal v notranje zadeve njegove države. Poleg tega mi je jugoslovanski diktator dejal, da bo v primeru kakega sovjetskega vojaškega napada Jugoslavijo branil do zadnje kaplje krvi.« (…)
Demokracija, 16. septembra 1949
Zakaj Zedinjene države podpirajo Jugoslavijo?
New York, 17. oktobra. Novoimenovani zastopnik Zedinjenih držav v Varnostnem svetu ZN John C. Ross je danes rekel, da Zedinjene države podpirajo kandidaturo Jugoslavije za sedež v Varnostnem svetu, ker verujejo, da bo »Jugoslavija bolj neodvisna članica kot pa Češkoslovaška«. Ross je omenil tudi govorice, da bo baje Sovjetska zveza izstopila iz organizacije, če bo Jugoslavija izvoljena. Rekel je, da so to neumnosti, ker da organizacija Združenih narodov služi Sovjetom, da lahko svetu pojasnijo svoje stališče in potom nje zagovarjajo svoje stališče, tudi če so v manjšini, kar se tiče glasov. V preteklosti in tudi sedaj so nekatere države skušale prisiliti Sovjetsko zvezo, da bi se umaknila iz Združenih narodov. Za te namene obstoja celo gibanje, ki stremi za »reformacijo« Združenih narodov, na osnovi katere bi se ukinilo pravico veta in prisililo Rusijo, da sprejme vse sklepe večine. Ker pa je blok socialističnih držav v manjšini, bi zapadni blok bil v stanju, da ga nadglasa pri vseh važnejših zadevah.
Enakopravnost (Cleveland), 19. oktobra 1949
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
