Naselje Podgrad, ki obsega tudi manjša zaselka Gradovlje in Gostinca, šteje skupno 259 prebivalcev. Skozi naselja peljeta cesta Zalog–Laze in železnica Ljubljana–Zidani Most. Kraj je znano izhodišče tako za pohode v Janško hribovje kot za kolesarske izlete proti Litiji. S kmetije Pri Lazarju – zaradi označb na cesti je ne morete zgrešiti – pa se odpre pogled na sotočje treh rek, Save, Ljubljanice in Kamniške Bistrice. Ta razgledna točka je bila razlog, da se je družina Bizjan začela na kmetiji resneje ukvarjati s turizmom.
Vračajo se zaradi razgleda in hrane
»S točke se odpre pogled na verigo Kamniško-Savinjskih Alp, del Karavank, ob lepem vremenu se vidijo tudi Julijci s Triglavom v daljavi. Lahko bi rekel, da s tega mesta vidimo tretjino Slovenije,« nam je pokazal Milan Bizjan. Med pogovorom, ki ga je občasno prekinilo bevkanje in mukanje nekaj glav domače živine, Bizjan pove, da je kmetijo po starih starših podedoval pri 19 letih. »Prav zaradi lokacije kmetije smo se odločili, da začnemo na njej razvijati turizem in leta 1997 smo že bili registrirani kot izletniška kmetija. Deset let pozneje smo zgradili sobe za goste, leta 2015 tudi hišo, ki je namenjena bivanju gostov,« razloži. Več kot 95 odstotkov gostov, ki pri njih ostanejo dan ali dva, je iz tujine.
Zato pa je dnevnih obiskovalcev veliko, predvsem ob koncih tedna. »Če je od domačih kdo doma, postrežemo gosta kadar koli, sicer pa hrano strežemo od petka do nedelje. Ker smo precej zasedeni, radi vidimo, da gostje svoj prihod prej napovejo,« iskreno pove Bizjan in pojasni, da hrano vedno pripravljajo svežo. Kaj ljudi privablja na kmetijo Pri Lazarju? »Gostje znajo povedati, da sta to predvsem pražen krompir in krača. Tudi gobova in goveja juha, ki jo postrežemo v jušniku, je obvezno na jedilni mizi,« se pohvali gostitelj, ki nas usmeri na Ostrovrharjevo pot in hkrati povabi, da se v soboto, 23. aprila, udeležimo vodenega pohoda, ki ga pripravlja lokalno društvo.
Pri tovarni stopili na Ostrovrharjevo pot
Tokrat sami, brez lokalnega vodnika, smo avto pustili na manjšem parkirišču za nekdanjo tovarno Arbo, ki velja za eno najstarejših kemičnih tovarn na Slovenskem. Leta 1845 jo bila ustanovljena kot Osterberger Öllfabrik in danes predstavlja zanimivo tehnično dediščino. Pri informativni tabli, praktično na robu gozda, se Ostrovrharjeva pot začne vzpenjati v Kašeljski hrib. Že po nekaj minutah hoje, ki ne vzame nobene sape, pridemo do Kanskyjeve vile, ki ji domačini pravijo novi grad. Na tem mestu je nekdaj stal poznosrednjeveški grad Osterberg, ki ga je v svoji Slavi vojvodine Kranjske narisal in opisal že Valvasor. Pot se po položnem slemenu Kašeljskega hriba vije proti ruševinam starega gradu. Po slemenu je med drugo svetovno vojno potekala meja med Nemčijo in Italijo, kar nazorno pokažeta manjša, pred časom obnovljena lesena opazovalnica in informativna tabla. Nato sledi krajši vzpon na stari grad. Ruševine utrdbe iz 11. oziroma 12. stoletja stojijo na nadmorski višini 446 metrov. Morda ne bo odveč opozorilo, da plezanje po njih ni dovoljeno.
S starega gradu vodi (označena) pot v nekdanji kamnolom mlinskih kamnov. Lahko bi rekli, da gre za edinstven spomenik naravne in gospodarske dediščine širše okolice. V pečinah kamnoloma so namreč še vedo vidni sledovi sekanja mlinskih kamnov in tudi nekaj nedokončanih kamnov. Skozi kamnolom vodi precej strma pot navzdol v dolino potoka Besnica mimo Knapovske drage. Tu so nekoč kamnarji dokončno obdelali mlinski kamen in ga pripravili za prevoz oziroma prodajo. Po nekaj minutah hoje ob potoku se lahko vrnete do izhodiščne točke ali pa prečkate eno od dveh lesenih brvi in se vzpnete proti hribu Murjevka (450 m) in na Lazarjev hrib, po katerem je turistična kmetija Pri Lazarju, kjer je konec poti, dobila ime.
Mi smo pot prehodili v dobrih dveh urah, smo si pa za naslednji obisk Podgrada prihranili še vzpon na Debni vrh, ki ga bo obvezno treba končati na kmetiji družine Bizjan.