Prva letošnja premiera v produkciji društva Pekinpah bo plesno-gledališki solo projekt Filipa ŠtepcaMedtem ko mi Spotify po meri ustvarja playlisto z naslovom Moodymix, ki je nastal v soavtorstvu z Jernejem Potočanom (skupaj s Štepcem podpisuje tudi režijo), krstno pa bo uprizorjen nocoj ob 20. uri v Plesnem Teatru Ljubljana; jutri in v četrtek bosta sledili še dve ponovitvi. Predstava raziskuje razmerje med digitalnim svetom ter našim zaznavanjem sebe in drugih.
Tematika uprizoritve, ki se zdi ob vsej svoji aktualnosti vsaj do neke mere tudi generacijsko pogojena, niti ni tako presenetljiva, kolikor gre za mlada avtorja, rojena v drugi polovici 90. let. Filip Štepec (1999) sicer absolvent dramske igre na AGRFT, se s plesom ukvarja že od otroštva, v preteklosti pa je prejel vrsto nagrad na državnih in mednarodnih tekmovanjih mladih plesnih ustvarjalcev; dramatik in scenarist Jernej Potočan (1996) po študiju dramaturgije končuje še študij gledališke režije. V predstavi Medtem ko mi Spotify po meri ustvarja playlisto z naslovom Moodymix se lotevata premisleka sveta digitalnih platform ter raznolikih spletnih orodij, s pomočjo katerih odseva in se hkrati izgrajuje naša subjektiviteta – še zlasti mlajšim generacijam namreč ekosistem svetovnega spleta predstavlja pomembno in skoraj neizogibno orodje socializacije, vedno izraziteje pa tudi način preživljanja prostega časa.
Za izhodišče predstave si Štepec (ki je kot izvajalec zasnoval tudi koreografijo uprizoritve) in Potočan tako jemljeta vsakdanje umikanje med štiri stene, kjer se v zavetju samote s pomočjo pametnih naprav in brezžičnega signala razrastejo skrite fantazije posameznikov in oblikujejo tudi njihovi čustveni vzorci; njihove sledi ostajajo za vselej zabeležene v digitalnem svetu spletnih brskalnikov, elektronskih sporočil, dnevnikih klicev in seznamov predvajanja. Predstava sicer ne komunicira prek tehnologije, temveč izpostavlja predmete, ki so nam skupni in ki so že običajen del našega vsakdana; pri tem tehnologija nastopa zgolj kot mimobežna okoliščina, »denimo v obliki nabora pesmi, ob katerih plešemo iz dneva v dan«, pojasnjujeta avtorja, ki s pomočjo plesa in giba tako nagovarjata dobo, v kateri so spletne platforme morda najboljše poznavalke našega notranjega sveta. Kot dramaturginja in oblikovalka luči pri predstavi sodeluje še Petra Veber.
