#intervju Boris Kolar: Tudi propademo lahko, to pa še ni razlog, da bi bil človek pesimist

»Divjadi ne lovim več, kot ekolog sem se ukvarjal tudi z divjadjo, a pri meni doma na stenah ne boste našli rogovja. Še vedno sem naravoslovec po funkciji, po svoji vsebini pa sem bolj pripovedovalec zgodb. Zgodbe mi veliko pomenijo,« pravi. Doma je v Mariboru, a smo ga obiskali na Gruntu, kmetiji v Vodrancih v Prlekiji.

To je približno takole: preden kupiš kmetijo, kot je Grunt, si jo moraš zelo želeti. Slovenci smo veseli žurerski črički ali pa pridne mravljice. S soprogo sva bolj iz plemena pridnih mravljic. V veselje nam je, če nam zemlja zleze v žile. In jo potem obdelujemo kot zmešani. V resnici pa je tako, da se še tako lepa zgodba začne kot iluzija življenja na kmetih. Otroci so odrasli, dovolj odrasli, da te ne potrebujejo več oziroma te »ponucajo« le še za kakšno stvar, sam pa iščeš svojo deželico, ki si si jo vedno želel. Nekaj časa traja, da jo najdeš, potem pa se začne. Uvodni deli so navadno enaki, popraviš streho ali vsaj urediš začasen brlog in si zamisliš, kaj bi sploh rad. Pri meni je bila ena stvar zelo pomembna, moji starši so namreč tista generacija, ki je morala imeti v 60., 70. letih, zlasti na Štajerskem, vinograd. Bilo je eno samo garanje in trpljenje, nihče pa ni vedel, zakaj. Delali so oni in mlajši smo pomagali, ampak kmalu se je pokazalo, da je to totalno brez zveze. Ko sem kupil Grunt …

Tako je, vinograda nočem imeti, ker v resnici vinograda nikoli ne moreš imeti, vinograd ima vedno tebe. Hotel sem nekaj, kar bom imel jaz, kjer mi bo fino in bo šlo počasi. In zgodilo se je, kar se zgodi vsakemu novopečenemu mestnemu kmetu. Pokažejo se nov svet, novi izzivi, ljubezen lahko usahne ali pa je še močnejša. To drugo se je zgodilo v mojem primeru, pokazalo se je, da je tukaj neskončno priložnosti za mojo kreativnost, za raziskovanje, odkrivanje podrobnosti. Od malega sem biolog …

Vse to. Biolog je poklic, ampak za vse kolege, ki jih poznam, je to tudi način življenja. Zdi se mi, da na naravo gledamo na svojevrsten, mogoče na neki čudaško religiozen način. Kot globoko veren ateist verjamem v zakone narave in jim zaupam. Biologi, no, vsi, ki smo v tej sekti, imamo še to lastnost, da tisto, kar imamo zelo radi, zelo dobro opazujemo. Tako začenjaš zakone narave, milijone povezav in soodvisnosti tudi globlje razumevati.

Tak zapleten ekosistem je na primer gozd, ki se ti, če ga opazuješ zelo od blizu, odpre na povsem novem obzorju. Lahko bi rekel, da so odnosi med drevesi in glivami krivi za tisoče združb, civilizacij, če želite. In še vedno se najde kaj novega. Recimo, zakaj so v gozdu, kjer dve drevesi nista enaki, vsa odrasla drevesa enako visoka? No, na Gruntu počnem še kaj drugega, kot filozofiram o gozdu in z gozdom. Življenjski prostor prostoživečih živali in rastlin je povsem odvisen od tega, kar mi počnemo v okolju. Na Gruntu gospodarimo tako, da ohranjamo visoko raven naravne raznolikosti in biotsko pestrost, pri čemer to ne zahteva posebnih dodatnih stroškov ne vloženega dela. Tako na Gruntu živi pet vrst žoln, v ribniku Črnilo sta vidra in bober, v žabjaku plavata dve vrsti pupkov, v traktorskih kolesnicah so urhi, med zloženim lesom sta dve vrsti krastač, močerad po dežju prileze izpod štora, rege pojejo na vrbovju in pisane žabe koncertirajo v Črnilu. Grunt je demonstracijska kmetija, ki jo vsako leto v okviru terenskih vaj obiščejo tudi moji študenti.

V tem ni nič posebnega. Če imaš košček zemlje, si lahko privoščiš, da tam tudi kaj posadiš. Prijateljev oče je recimo sadil orehe za les. Rekel sem si, saj to niti ni tako slaba ideja. Sadno drevje daje čudovit sadni les, posadil ga bom in čez 40, 50 let bo ta les zrel. Sam pa s tem ne bom imel skrbi. Verjetno ne pri 125 letih. Po drugi strani, ko začneš zbirati stare, tradicionalne sadne sorte, kmalu niso več dovolj bobovci, cigančki, zlati prameni, krivopeclji in carjeviči, ampak so zanimive različne hruške nogavičarke, pa hardijevke, pa sršenke, pa pariške grofice, pa švicarske hlače, pa zelene magdalenke in jablane … Numizmatična obsedenost. Treba je najti in imeti. Potem počasi stvar dobi tudi svoj smisel, ohranjanje starih sadnih sort iz severovzhodnega dela Slovenije, Prlekije, Prekmurja, ker se izkaže, da tega nihče ne počne. Teh dreves je vedno manj …

Ne, ne. Ta drevesa so rasla posamično, ne v intenzivnih sadovnjakih, posajena so bila pred sto leti, in ko so stari umrli, novi virti niso vedeli, kaj početi s temi drevesi. Pogosto so bila v slabem stanju in ko enkrat zapoje motorka, je konec. Stare sorte dreves dobesedno izumirajo pred našimi očmi. Zdaj smo se dobili štirje podobni modeli, ustanovili smo Bratstvo stare hruške in stare hruške iščemo po tem delu sveta. Jemljemo cepiče, jih precepimo, gospodarju vrnemo sadiko, preostale posadimo v gensko banko, recimo na naš Grunt. Želimo ohraniti kvalitetne, stare sorte, ki bi sicer izginile. Zdaj bi se sicer lahko pritoževali, da država ne naredi nič za to pa za ono, ampak v tem času lahko kaj naredimo tudi sami.

Ekologija je veja vede biologije, podobno kot botanika, zoologija. S študija sem prišel kot zoolog, vso kariero pa sem se ukvarjal z ekotoksikologijo in v manjšem delu tudi z ekologijo. Ekologija je ukraden otrok znanosti in posvojen v občinskih komunalnih podjetjih in skupinah nevladnikov. Posledično mediji enačijo ekologijo z varstvom okolja oziroma s komunalno službo za odvoz odpadkov. Ernest Haeckel, ki je pred skoraj 160 leti uvedel ime ekologija, jo je namenil vedi, ki preučuje odnose med vrstami in njihov odgovor na okolje. Nekoč me je neka gospa novinarka le nejeverno poslušala, ko sem rekel, da sem ekolog. Ker sem vendar v taki službi, ekologi pa so oni nevladniki, ki so vedno proti. Ampak človek se navadi in se ne sprašuje več, zakaj je hodil v šolo.

Ljudje imamo danes veliko težavo, znanost je postala preveč kompleksna, preveč nerazumljiva, da bi jo lahko slehernik razumel, zato je zavračanje in zaničevanje empirične znanosti postalo družbeno gibanje. Občutek, da moramo ohraniti naravo, pa živi, o tem ni dvoma. V osemdesetih letih sem na poti na faks po radiu poslušal, kako je v načrtu elektrarna na Soči pri Kobaridu. Šestdeset metrov visok jez bo poplavil dolino do Bovca in to bo velika zmaga človeka nad naravo. Takih zgodb ne poslušamo več, nihče jih ne bi več poslušal. Seveda se taisto še vedno počne, le da je zavito v pisane papirčke. Želja, da bi veliki stroji delali v naravnem okolju, je vedno velika, ker je tu vedno veliko denarja. Nič novega.

Posegi v naravo in zastrupitve okolja sta dve različni zadevi. Pogosto poslušam napačno zastavljena vprašanja in trditve, s katerimi se ne morem strinjati. Na primer, splošna percepcija je, da je naše okolje zastrupljeno, da je hrana strupena in podobno. V resnici pa so se v zadnjih tridesetih letih stvari bistveno premaknile na bolje, posebej pri uporabi strupenih snovi. Če vzamemo na primer pesticide v kmetijstvu, smo leta 1980 v kmetijstvu porabili 4000 ton aktivnih snovi, danes med 600 do 800 ton iz različnih skupin, moramo pa vedeti, da so insekticidi veliko bolj toksični kot herbicidi. Že količinsko je teh snovi danes bistveno manj, tiste, ki jih uporabljamo, pa so kamilice v primerjavi z onimi iz osemdesetih let. Takrat so bili v uporabi še razni klorirani pesticidi, ki nosijo končnico -drin. Spomnim se pomora rib v Slivniškem jezeru zaradi endrina. Ribe so dobesedno hodile po vodi in skakale na obrežje, školjke, ki so akumulirale te snovi na drugi strani pet kilometrov dolgega jezera, so bile tako toksične, da so ribe ob njih umirale. Danes imajo te snovi krajšo življenjsko dobo, so manj strupene. Niso problem fitofarmacevtska sredstva, problem so polja, na katerih se ta sredstva uporabljajo. To je težava …

Ta polja, ogromne monokulturne površine, uničijo ogromno življenjskega prostora. Recimo med Pragerskim in Kidričevim je ena sama velika monokultura brez mejice, brez vetrobranskega pasu, brez zatočišč za poleganje mladičev, z revno in enolično ponudbo hrane. In to uničuje našo biodiverziteto. Ni le kemizacija okolja, temveč je fizična destrukcija tisto, kar prizadene naše naravno okolje. Ni tako kot na Nizozemskem, kjer so bili kontaminirani vsi izlivi rek. So pa nekatere lokacije, ki imajo značilnosti točkovnega onesnaženja, kot so območje Cinkarne Celje pa Anhovo in območje Kozoderčeve jame pri Račah, kjer so zakopani ostanki iz proizvodnje pesticidov iz poznih šestdesetih let. Številna taka stara bremena smo uspešno sanirali in vrnili naravi. Dober primer so Škocjanski zatok in Ormoške lagune. Obe nekoč zelo obremenjeni lokaciji sta danes naravna rezervata. V primerjavi z drugimi državami smo jo v Sloveniji, vsaj kar zadeva stara bremena, še kar dobro odnesli. Točkovna onesnaženja je ob zadostni volji in financah vedno mogoče sanirati.

Kateri so najhujši posegi? Največji so posegi v vodotoke. Elektrarne na rekah trajno ne spremenijo le rečne struge v vsem njenem toku, ampak zaradi spremenjene gladine podtalnice tudi širše območje ravnic ob vodotokih. Težko rešljiv problem fizične destrukcije okolja je tudi naša razpršena naselitev. Hiše so raztresene povsod, vas je lahko dolga 18 kilometrov, vsaka hiša ima svoj odtok odpadne vode. Novograjene čistilne naprave niso pod nadzorom. Tu naokoli vidite odpadne vode, tudi tiste iz gnojnih jam, ki tečejo v cestni jarek in od tod po bregu navzdol nekam, na koncu vedno v potok.

Nismo nič posebnega. Posebni smo le zato, ker ima večina razvitih evropskih držav v parlamentu politične stranke z izrazito zeleno agendo. Mi pa ne. Morda je bilo to samo takrat, ko je bil še TRS skupaj z Levico, a je bil potem povožen. Sicer pa se Slovenci radi vidimo kot pretežno neškodljivi, imamo radi naravo, smo planinci, vrtičkarji. Če pa nekdo varstvo okolja in ohranjanje narave predstavi kot politično agendo, mu ne damo svojega glasu. Ta tudi ni v ospredju nobenega soočenja pred volitvami. Toda če grem danes v gozd ali pa se peljem ob Dravi, kjer so bila tradicionalno smetišča, jih je bistveno manj. Ohranjanje narave in varovanje okolja lahko razumem tudi kot udomačitev novih civilizacijskih norm. Vsaj če pogledam v čas pred petnajstimi ali več leti.

Stanje vodotokov se izboljšuje, problem v Sloveniji pa je, da smo dežela malih vodotokov. Če pogledamo na njenem zemljevidu samo vodotoke, je ta zemljevid videti kot kapilarni preplet. V času podnebnih sprememb so majhni vodotoki zelo pod udarom. Še vedno gre veliko neočiščene komunalne vode v vodotoke, in če ima vodotok poleti desetkrat nižji pretok kot pozimi, odpadne vode pa je vse leto enako, prihaja do zastrupitve vodotokov, do zadušitve, propada ekosistema. V večini primerov se to ne raziskuje in nikogar se ne kaznuje.

Govoriva o smradu v zunanjem zraku. Smrad je okoljski problem, problem človeka. Za živali niti ne vemo, kaj pomeni. Smrad gnoja zagotovo nima enakega učinka na ljudi kot na živali. Smrad praviloma za človeka ni strupen, ima pa druge posredne učinke. Sicer pa gre za subjektivni odziv na nezaželen vonj v zraku, ki je moteč in lahko ob stalni prisotnosti povzroči zdravstvene težave. Predvsem pa je moteč in ga nočemo v svojem okolju. Znižuje kakovost bivanja in vrednost naših nepremičnin. Zmanjševati pomen smradu, češ da ni strupen, je nesmiseln.

Ne poznam nobenega sira, ki bi smrdel po deponiji komunalnih odpadkov. Sicer pa v nas še vedno živi hedonistični duh naših prednikov, ki so bili mrhovinarji, zdaj smo se toliko kultivirali, da se po smrdljivem siru vsaj ne povaljamo. Tako kot se naši kužki ponosno povaljajo po mrhovini. No, če že omenjamo sire, švicarski grojer je v zadnjem času obupen, brez vonja in okusa.

Na to vprašanje bi raje odgovoril kot zmerni hedonist, ne kot biolog. Odkar ljudje vemo zase, jemo in radi jemo dobro. To je nekaj, kar pritiče naši vrsti. Ljudje smo tudi vsejedi. Kar pa še ne pomeni, da vse pojemo. Polnjenih paprik že ne.

Tudi propademo lahko, to pa še ni razlog, da bi bil človek pesimist. Tega ne moremo napovedati.

Pišem od konca fakultete. Takrat so nastajale formirane zgodbe in začel sem jih objavljati. Navada? Ne. Potreba? Ja. Obsesija? Ja. Velika ljubezen? Ja. Zadovoljstvo? Vsekakor. Včasih sem nad tem tudi sam presenečen. To je dobesedno moj paralelni svet, ki si ga ustvarim, tudi glavne junake, ki potem sami peljejo zgodbo v smer, ki se meni zdi dobra smer, ni pa nujno, da me vedno poslušajo. Navadno mi predstavljajo dobro družbo. V času covida sem pisal tukaj na Gruntu, kar mi sicer ne ustreza najbolj, ko pišem, potrebujem direndaj okoli sebe …

Ja, rad pišem v okolju, kjer je direndaj, recimo v čajnici ali gostilni. Zelo veliko sem pisal na službenih poteh, letalu, med čakanjem na letališču, v loungih. Recimo, od Gradca do Frankfurta sem pisal eno zgodbo, od Frankfurta do Londona drugo. Na razpolago je ena ura, počakal sem, da je sedel še moj sopotnik, letalo je vzletelo, lučke so ugasnile, pisal sem lahko do drugega opozorila stevardese, da moram pospraviti računalnik, ker pristajamo.

Zame ne, zame je bila to vedno družba, kot da greš v gostilno in koga srečaš. S svojimi junaki sem se družil takrat, ko se mi je to ljubilo. Včasih so mi bili tečni in so mi šli na živce, nekaj časa se nismo videli, potem pa se je dogajalo vsak večer. In bilo je spet luštno.

Nikoli. Čeprav je to zanimivo vprašanje.

Kaj pa vem. Nekatere stvari sem pisal zelo dolgo, deset, dvanajst let. Pisatelji izdajo knjigo na vsaki dve, največ tri leta.

Tudi. Islandijo in O vinu, kozah in drugih prevarah sem pisal vzporedno.

Ja, različni knjigi sta. Vendar pa ne bi rekel, da trinajsto stoletje romana O vinu, kozah in drugih prevarah ni odsev dogajanja v Ukrajini in še posebej genocida v Gazi. Podobnost postaja grozljiva. Tu so še histerični komentarji na družbenih omrežjih, lažne novice, lov na čarovnice. Čeprav srednjega veka v knjigi nočem predstaviti kot mračni srednji vek, se ta mračna predstava vedno bolj izrisuje, pa ne o srednjem veku, ampak o mračni sedanjosti. Najbolj grozljivo se mi zdi, da se kažejo čudovita renesansa, globokoumni humanizem in razsvetljenstvo kot popolna izguba časa in odveč.

Tudi mene srednji vek fascinira. Gledam ga kot rojstvo evropske misli. Srednjeveška kultura se je z nastankom Svetega rimskega cesarstva skušala umiriti, vzpostavila se je evropska unija, prva v nizu tovrstnih povezav, in Karla Velikega vidim kot njenega začetnika. Kasneje, po letu 1100, se je v Evropi dogajalo nekaj, kar se v takšni meri ni zgodilo nikoli več. Dobesedno sredi ilovnatih koč so gradili veličastne verske objekte, kot nekoč piramide v Egiptu. Katedralo v Chartresu so gradili kmetje, pomagat so prihajali svobodnjaki, meščani, celo plemiči in fine gospe, delali so skupaj s preprostimi kmeti, ki so morali biti zanje iz drugega sveta. Nikoli več ni bilo tako. V renesansi so verjeli v lepoto, od česar imamo še danes zelo veliko, v humanizmu v znanost, v um. Baročne cerkve se svetijo od napuha in pozlate … V visokem srednjem veku pa so verjeli v nekaj skupnega. A je Cerkev postajala vse bolj avtokratska, hotela je popolno oblast. Pa je moralno avtoriteto zamenjala moralna izprijenost. Podobno kot stoletja kasneje Stalin in danes Putin. Ne govorim o svobodi govora, ampak pravici do svobode misli. Pravici do povsem osebnih, intimnih misli, želja, upanja. Ta popolna oblast nad podložniki je cilj vsakega velikega absolutnega posvetnega ali cerkvenega vladarja. Vendar oblast prinese tudi odgovornost, vsaj zgodovinsko. Zato sem poglavje v romanu O vinu … namenil tudi tako imenovani otroški križarski vojni, ki je v začetku 13. stoletja pogoltnila na desettisoče otrok med 10. in 15. letom starosti, predvsem dečkov. Zavedeni s strani vrstnikov, češ da jih bo božja pravičnost vodila pri osvobajanju Kristusovega groba, so umirali na poti do evropskih pristanišč ali pa so bili prodani v suženjstvo. In nihče, niti cerkvena niti posvetna oblast, ni niti mignil s prstom, da bi to preprečil.

Vedno se poskušam upirati pričakovanim klišejem, tudi s svojim naborom tem, ki se jih lotevam v knjigah. Ne vem, zakaj bi zgodovino, ki je navsezadnje le interpretacija, vzel za gotovo dejstvo. Mogoče pa je resnica drugačna, kot smo je navajeni. Zato so v romanu O vinu … različne resnice. Zakaj se je v Avignonu podrl most in zakaj so papeži selili svoj sedež iz Rima v Avignon, zakaj je Friderik I. Barbarossa umrl, utopil naj bi se v turški reki. Na pomoč sem v zgodbe uvedel like, recimo dvojčka Herman, ki jima oče, kölnski škof, ni namenil niti dveh imen, ker da ju tako in tako ne potrebujeta. Svoje poslanstvo sta našla kot asasina zločincev. Morila sta kralje in vojskovodje, ki so ljudem jemali tisto, do česar oblastniki niso upravičeni, to je upanje ljudi. Upanje mora ljudem vedno ostati, pa ne upanje v posmrtno življenje, ampak upanje zase, za družino, drobnico, streho nad glavo. No, to bi bilo za Katoliško cerkev trinajstega stoletja zagotovo precedens.

Saj sem se učil o srednjem veku. Tega, kaj so kuhali, res nisem veliko študiral, le logično sem razmišljal.

Recimo: za veliko noč so jedli ribe in tisto, kar je živelo v vodi. Na primer bobra. Tipična cerkvena licemernost, niti posta niso zdržali brez mesa. In so razložili, da se lahko je tudi tisto, kar taca po vodi. Zato so jedli slastni bobrov rep, cenili so tudi krzno in bobra skoraj iztrebili. Podobno kot nekatere ptice, ki imajo dobro meso. Recimo droplje. No, kakšnega recepta so se spomnili tudi junaki v romanu. Oglejskega škofa je moral novi kuhar očarati, pripravil mu je pava pa jelenčka v hrustljavi skorjici, kar je patriarha, grofa Andeškega po poreklu z Bavarskega, vrglo na rit.

Ne, zgodbe najdejo mene. Pridejo, sedejo na ramo in se mi izšepetajo v uho.

Vidim jih in jih zapišem. Če je ponoči stražar na obzidju ob reki, čez nemirne vode se podijo meglice, se ti hitro zna zgoditi, da v njih zagledaš coprnico Aicelino, ki je v valovih izginila prejšnjega dne, še prej pa preklela vino škofa sodnika in most čez reko. Če si Gombal, služabnik kratke pameti in medvedje postave, ter cel dan hodiš s konji, med katerimi je prelepa kobila, se pogovarjaš sam s sabo in tebi najbližjimi, tudi s kobilo, potem ti bo verjetno tudi ona kaj povedala.

Zagotovo. Pomaga mi tudi, da sem hodil na drugo gimnazijo v Mariboru in dobil solidno srednješolsko izobrazbo, pa to, da je bila moja mama zgodovinarka, pa da že od malega berem knjige …

Hrumenje časa Juliana Barnesa.

To vprašanje mi ni najbolj ljubo, a bom odgovoril. Včasih se mi je, recimo potem, ko sem napisal Iqball hotel, zgodilo, da nisem nič pisal. In takrat se obupno počutim, zdi se mi, da sem drugačen. Ko pišem, sem v dobri družbi. Zdaj ne pišem in čakam, da bo roman O vinu … šel od hiše. Ampak zdaj je še tukaj, pri meni. Te zgodbe v romanu so še vedno žive in intenzivne. Ko bo odšel, se bo redko vračal, mogoče pride tu in tam na kosilo.

Bila je tudi kakšna zelo negativna kritika, ena takih na primer o kratkih zgodbah, zbranih pod naslovom Trinajst. Pomembno mi je, kakšna je kritika kot izdelek, da iz nje nekaj potegnem. Seveda pa dopustim kritike jezikoslovcev, ki kritizirajo moj jezik, slog, način pisanja, to oni obvladajo. Če družboslovec kritizira moj pogled na svet, zlasti na naravo, se pa ne pustim kar tako, to pa ne. O tem si ne dam soliti pamet kar tako, brez utemeljitev. Predvsem me moti, kadar je podlaga za kritiko površno in že vnaprej opredeljeno branje. Take kritike bi si zaslužile kritiko, a smo avtorji nemočni. Po drugi strani pa, kako naj zanikam negativno kritiko, s katero se hočeš nočeš moraš strinjati. Ker sem vedel, da ima kritik prav, še preden je bila napisana.