Svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju v Planici je pred vrati. Največji športni dogodek v zgodovini samostojne Slovenije je priložnost tudi za druge, izredno zanimive zgodbe, ki se navezujejo na zgodovino razvoja nordijskega športa v dolini pod Poncami. V sodelovanju z Gorenjskim muzejem sta se Slavko Hočevar in Albin Novšak,navdušena zbiratelja zgodovinskih predmetov, ki se navezujejo na Planico, odločila, da na razstavi predstavita svojo dragoceno zbirko. »Planica je slovenski nacionalni ponos. V nekem obdobju se tega nismo zavedali toliko kot nekoč. Sedaj, s prenovo centra, pa se to počasi vrača v zavest Slovencev,« v en glas Hočevar in Novšak pojasnita, od kod izvirata njuna strast do zbiranja in navezanost na Planico.
Na razstavi z naslovom Naša edinstvena Planica, ki bo vrata odprla danes ob 18. uri, si je mogoče ogledati številne predmete iz zasebne zbirke Slavka Hočevarja, ki je eden najdovzetnejših zbirateljev predmetov za ohranjanje kulturne dediščine Planice. Na ogled so postavljeni številne fotografije, časopisni zapisi, razglednice, akreditacije, album sličic in tudi različna skakalna oprema nekaterih skakalnih junakov, ki so tekmovali v Planici. Razstava bo za ogled odprta tudi ves čas trajanja prvenstva, ogledate pa si jo lahko v Mestni hiši Kranj.
Prvo dediščino mu je zapustil oče
Najmogočnejši del razstave so značke, ki jih je prispeval Albin Novšak oziroma Bine, kot ga kličejo prijatelji. Na razstavi je več kot 850 značk, 832 jih je neposredno povezanih s Planico. Na ogledu je mogoče videti tudi tisto, ki je bila izdelana prva, za prvo tekmovanje leta 1934, in zadnjo, ki je namenjena že svetovnemu prvenstvu in nosi napis Planica 2023. »V Sloveniji nas je nekaj zbirateljev, ki imamo podobno zbirko značk. Vsakemu manjka kakšna, a vsakemu druga. Meni jih morda manjka pet ali deset,« o svoji zbirki s ponosom razlaga Bine. »Z Binetom imava vsak svojo zbirko, najina skupna zbirka pa je popolna oziroma nama manjka samo ena značka,« doda Hočevar in s prstom pokaže na značko v zbirki, za katero pravi, da je replika, narejena po originalu.
Hočevar v zbirki, ki je razstavljena v Kranju, svojemu dobremu prijatelju najbolj zavida najstarejšo značko, ki je sam nima. Gre za iz srebra narejeno značko iz leta 1934, ki jih je bilo narejenih zelo malo. Bine se je moral zanjo zelo potruditi. »Prvo dediščino mi je zapustil oče, odlični smučarski skakalec Albin Novšak. Zapustil mi je kakšnih trideset značk, a manjkala je tista najpomembnejša – prva,« začetek svojega zbirateljstva predstavi Tržičan, ki se je po zaslugi očeta tudi sam preizkusil v smučarskih skokih, ker pa je bilo takrat v Tržiču bolj popularno alpsko smučanje, je pozneje tekmoval v tem športu. Vse dokler se ni huje poškodoval. Takrat se je počasi začel zavedati očetove zapuščine in se začel ljubiteljsko ukvarjati z dopolnjevanjem zbirke značk, ki jo je danes dopolnil do številke 832. Najbolj ga je seveda zanimala najstarejša značka, za katero je vedel, da jo je oče nekoč imel v lasti. »Značka je potovala po različnih razstavah po svetu. Nekoč je odšla v Sarajevo, nato pa se je med vojno izgubila. Po napornem iskanju sem jo zasledil na bosanski Bolhi, a jo je pred menoj odkupil zbiratelj iz Maribora. Od tam je značka znova potovala neznano kam, dokler ji nisem ponovno prišel na sled. Bila je zelo draga, a ker sem vedel, da je bila očetova, sem jo odkupil,« z vidnim zanosom zgodbo o najstarejši znački v zbirki pripoveduje Bine Novšak. O samih cenah in vrednosti noče govoriti. Zanj je njegova zbirka neprecenljiva, pri čemer pristavi, da je za posamezne značke odštel tudi zneske v višini polovice svoje plače. Da je zbirka na razstavi tako številna, je prepotoval skoraj vso Evropo, saj je nekatere značke našel v Skandinaviji, nekatere v Romuniji in seveda na Balkanu. Ves čas pa ostaja na preži za tistimi, ki mu še manjkajo.
Veliko je tudi prevar
Pri dopolnjevanju zbirke pa mora biti vsak zagnan zbiratelj še kako previden. »Ker nekateri prevaranti izvedo, da smo zbiratelji za določene kose pripravljeni plačati precej denarja, pripravijo odlične replike. Včasih to, da si kupil ponaredek, ugotoviš šele po zelo podrobnem pregledu,« je na veliko težavo pri zbirateljstvu opozoril Bine, ki tudi sam ni najbolj vešč preverjanja pristnosti. Na dveh ali treh svojih značkah v obširni zbirki ima zato narisano črno piko. Da gre za ponaredek, mu je povedal šele njegov prijatelj Slavko Hočevar, ki je pri teh stvareh izredno natančen. »Kako gre za ponaredek, veš, koliko sem plačal zanjo!« je bila njegova reakcija, ko je prvič izvedel, da je kupil ponaredek, se spominja Albin Novšak, ki pa je verjel prijateljevim dokazom in na značko narisal črno piko.
Fascinantna je številka vseh značk, ki so se izdelale v devetdesetih letih od nastanka prve. »Sprva so za originalne značke veljale le tiste, ki jih je v izdelavo dal OK Planica in se jih je izdelalo do približno pet na leto. Pozneje, nekje v osemdesetih letih, pa se je v Evropi zgodil pravi bum izdelovanja značk, vse skupaj je postalo tudi tržno zanimivo in številka je neizmerno poskočila. V nekem obdobju so tako značko izdelali tudi za prihod Tita na tekmo, posamezne značke so služile kot izkaznica na akreditaciji in zato jih je danes v zbirki mogoče imeti več kot 800,« o izjemni količini originalov še doda tržiški zbiratelj.
Tokratno razstavo Albin Novšak vidi tudi kot priložnost, da bi s tem naredili neko večjo zgodbo, saj je zanj tovrstna zbirka nekaj, česar nima nihče drug na svetu. »V katerem koli muzeju po svetu sem bil, takšne zbirke z redosledom razvoja smučarskih skokov ne obstajajo. Bil sem v muzeju v Vikersundu, Falunu, v številnih po Nemčiji – in tega ni,« posebnost svoje zbirke predstavi Tržičan, ki mu kulturna dediščina res veliko pomeni. Zato želi predvsem, da bi tokratno razstavo v Sloveniji prepoznali tudi kot nekakšen začetek večjega projekta, pri katerem je pripravljen pomagati. »Zame bi bil vrhunec mojega zbirateljstva to, da bi se v nordijskem centru odločili in prepoznali vrednost zbirke nas zbirateljev, saj imamo res lepe kose raznoraznih stvari, in da bi bilo to zbrano na enem mestu ter na vpogled obiskovalcem. To bi bil zame res lep dogodek in pri njem sem pripravljen sodelovati,« nam ob zaključku obiska razstave svojo veliko željo zaupa Bine Novšak. »Ljudi to zanima,« še doda na koncu.
