Tako denimo v eni od oddaj sin, »priča«, govori o tem, kaj je počel njegov oče pred njegovim rojstvom. Sin je ponovil to, kar so mu o njegovem očetu povedali drugi. V neki drugi oddaji nekdanja administrativna delavka iz Banke Slovenije ocenjuje delo nekdanje guvernerke. »Priča« ni sedela z guvernerko na sejah, da bi vedela, kakšna stališča ali ukrepe guvernerka zagovarja, zato o tem niti ni mogla govoriti, še manj ocenjevati njeno delo. »Pričala« je o tem, kako je Udba nosila denar v tujino – o »odkritjih« torej, ki smo jih slišali v nekem drugem mediju. Delavka naj bi kot priča potrdila verodostojnost novic iz drugih medijev, v skladu s tistim, da če laž ponavljaš večkrat, postane resnica. Tretji »pričevalec« je povedal, da so fašisti bili prijazni, ker so dovolili sorodnikom, da obiščejo svoje sorodnike v zaporih, pri tem pa je zamolčal, da je bil oče »pričevalca« tudi zaprt samo zato, ker je bil zaveden Slovenec itd. Če bi poslušalci slišali tudi ta detajl, bi se seveda vprašali, kakšne kriterije o prijaznosti ima »priča« v tej oddaji.
Vsekakor ta oddaja ne bi smela nositi naziv Pričevalci oziroma bi TV, ker gre za javno TV, morala preveriti, ali gre res za priče, udeležence nekega dogodka, za kar niti ne bi potrebovala posebnega strokovnega znanja. Svoboda govora ali »uravnoteženost« namreč ne pomenita, da se na javni TV lahko govori kot v gostilni in da se lahko izrekajo polresnice, zavajajoče informacije in podobno (ker so posledice pač drugačne).
Majda Koren, Ljubljana
