Izbor za uvrstitev na »evrovizijsko popevko« leta 1966 je potekal v Beogradu, kjer je domače občinstvo pričakovalo, da bo zmagal njihov rojak Đorđe Marjanović. Ker se to ni zgodilo, je morala Berta Ambrož zmagovalno pesem odpeti ob glasnem negodovanju, žvižganju in vpitju občinstva.
Elza Budau, avtorica nekaterih najlepših besedil slovenskih popevk, nam je opisala, kako jo ta pesem še danes nagovarja: »Ko pomislim na to pesem, se najprej spomnim na Berto Ambrož in šele potem na Mojmirja Sepeta, ki mi je dal še eno veliko priložnost, da pokažem, kaj znam. Vsakič, ko jo slišim, žal zelo redkokdaj, me prevzame, objame. Lahko bi jo poslušala še in še, ne da bi se je naveličala. Mojzesova 'viža' se me nežno dotakne, Bertina interpretacija, tako angelsko čista, tako neponovljiva, pa mi pričara tista 'zlata šestdeseta'.
Potovanje na tekmovanje za Pesem Evrovizije, ki je bilo tistega leta v Luksemburgu, ni potekalo gladko. Potovali so z vlakom, Berti pa povedali kasnejšo uro odhoda. Nekateri pravijo, da namerno, da bi tam nastopil nekdo drug. Situacijo je rešila tako, da je zamujeni vlak s taksijem ujela na Jesenicah. Elze Budau pa na pot niti povabili niso. »Nisem bila z njima v Luksemburgu. Niso me povabili. To je zelo nenavadno. In pove vse. Na tekmovanje za Pesem Evrovizije so vedno šli avtor glasbe, avtor teksta in izvajalec. Pa še marsikdo, kar tako.«
