»Evo,« je začel poštar, ko sva mahajoča srboriteža pustila za seboj. »Pred več kot sto leti se je človeštvo soočilo z idejo in projektom, da bi lahko energijo prenašali po zraku. Danes pa še vedno priklapljamo stvari na kable. Nekaj je šlo narobe, hudo narobe.«
* * *
Obstal sem. Večkrat sem že premišljeval o našem napredku v zadnjih sto in nekaj letih. Razvozlali smo marsikateri gordijski vozel in se prebili do nebroj skrivnosti. Pristali in hodili smo na Luni, znamo zamenjati in reproducirati človeške organe, potapljamo se v skrivnosti kvarkov in razvijamo umetno inteligenco, premikamo pa se še vedno tako kot takrat. Bodisi na bencin in elektriko.
»Država,« je nadaljeval. »Nikoli Tesli in njegovim znanstvenim sodrugom, ki so v tistem času tlakovali pot družbenega razvoja, je raziskave plačeval zasebni kapital. Žal je sla po kapitalu tudi ustavila marsikatero briljantno zamisel in s tem napredek. Brž, ko država nase prenese skrb za financiranje in razvoj znanosti, sicer napredujemo, a še vedno na nafto.«
»Kaj pa če je razlog, da financiranje znanosti prevzame država, ravno v tem, da se nekatere zamisli niso uresničile, zato ker se je kapital iz svojih sebičnih razlogov umaknil iz igre? Ker ni vedel, kako monetizirati zastavljene ideje,« sem rekel in razmišljal, da bi brez podpore države na marsikaterem področju tanko piskali in bi bilo najbrž vse skupaj še slabše, kot je.
Obstal je. »Kapital ni imel informacij. Če bi vedeli, da bodo telekomunikacijska podjetja sto let pozneje samo prenos podatkov obračunavala tako, kot bi nam jih nosili najbolje plačani delavci v državi, bi dokončali marsikatero zamisel. Težava je v državi. Ko se vmeša država, najprej nastane prostor za razne miškulance, zveze, poznanstva, klientelizem, nepotizem in kar je še takšnih pogostih navad, ki omogočajo, da se nekdo pririne naprej,« je govoril glasneje in me gledal nekoliko postrani. »A veš, s katerima pridevnikoma slovar naše izborne izreke opiše besedo nepotizem? S politični in znanstveni. A veš,« je še ponovil in zamahnil z roko.
Nisem se dal. Navsezadnje je kup področij, kjer je državna pomoč nujna. »Kultura,« sem pripomnil. »Vsi se strinjamo, da državna pomoč ni samo potrebna, pač pa nujna, če želimo ohraniti bit, na kateri temelji naša narodna identiteta. Brez podpore bi bili še bolj na glavo, kot smo. Manj knjig, predstave samo komercialne, filma najbrž nobenega. Naša identiteta bi bila prepuščena trgu, nosilcem kapitala in logiki, ki pa ni vedno takšna, kot si želimo.«
Ni se premaknil. Stal je pod drevesom, posejanim z redkimi porumenelimi listi. Poznopopoldansko sonce je skozi veje na njegov obraz risalo groteskne sence. Zdelo se mi je, da me gleda še bolj postrani. »Pa kaj,« je siknil. »Kdo pa je Shakespearu plačeval? Nabralo se je od donatorjev, podpornikov, mecenov in nekaj od vstopnic. Tudi kraljica je znala primakniti. Nikoli pa ni imel zagotovljenega stalnega financiranja za naprej. Za uspeh in denar je bilo treba delati, se boriti, neprestano pisati. Garaško delo, ki je prineslo vrhunske in visoko čislane rezultate.« Dvignil je roko in zamahnil. Videti je bilo, da bo kretnjo ponovil, a je samo povesil ramena.
»Danes ni več donatorjev in mecenov. Zamenjali so jih državni razpisi in številne institucije, ki skrbijo, da je naša kulturna krajina kolikor toliko zgledna,« sem mu razlagal, a se ni dal. »Tudi v znanosti so razpisi in institucije, ki skrbijo, da na znanstvenem področju kolikor toliko držimo korak s svetom, pa celo slovar navaja znanost kot lep primer nepotizma. V kulturi je podobno. Vsak, ki malo postopa po teh krogih, pozna številne primere klientelizma, uslugarstva, poznanstva in komolčarstva, ki izbranim prinašajo številne privilegije, projekte in denar, drugim pa dolg nos in neuresničene zamisli,« je glasno negodoval.
»Kaj pa pošta? Kdo bi nosil pošto, če ne bi za to skrbelo državno podjetje?« sem poskusil še z zadnjim argumentom v bran države in vrgel vabo na njegov teren. »Daj, no. Kot da bi bila pošta zaradi države. Nemčija je že dolgo tega privatizirala pošto in sedaj jo upravlja korporacija DHL, pa od tam vsaj do nas ne prihajajo nobeni signali, da bi šlo kaj narobe. Medtem ko se mi kar pogosto pojavljamo v medijih, če ne tam, pa na plakatih, s katerimi vabimo nove sodelavce, čeprav se, spet v medijih, pojavljajo informacije, da naj bi nas 200 odpustili. Medtem pa ni pošte, kjer ne bi kdo poznal koga, ki ve za koga, ki je po zvezah dobil službo na toplem in suhem že kje v upravi. Ker za poštarja so suhi in topli prostori pač sila pomembna reč.«
Namenoma nisem rekel nič. Občutek sem imel, da bova vendarle nadaljevala pot. Nisva. Njegov glas je postal nekoliko bolj umirjen. »Pa saj ne govorim o tem, da državne intervencije niso potrebne. Jezi me, da državi nekritično prepuščamo vedno večji del našega družbenega prostora. V zameno za to, da lahko naša življenja in razvoj krojijo tisti z najboljšim družinskim pedigrejem, trdno in široko stkanimi družbenimi vezmi in našpičenimi komolci, namesto najboljši, najbolj nadarjeni in izvirni.«
* * *
Zmanjkalo mi je argumentov. »Prav imaš,« sem se vdal in ga prijateljsko lopnil po rami, da sva se naposled vendarle premaknila. »O državi veliko govorimo, teoretiziramo in razpravljamo. Skoraj nikoli pa se ne vprašamo, kaj če je države dejansko preveč. Ali bi bilo drugače, če bi bil vpliv države na nekaterih področjih manjši ali pa ga sploh ne bi bilo? Na koncu gremo celo tako daleč, da v upanju po spremembah na bolje celo demokratično izberemo predstavnike te iste države, ki nas znajo uspešno prepričati, da se spremo s sosedi, da so tisti iz malo dlje še nevarnejši in je treba državi v bran ograditi ozemlje, de se počutimo kot šimpanzi v živalskem vrtu. Velikem sicer, a še vedno za ograjo. Nekaterim drugim pa uspe celo brezsramno sprožati vojne. Vse to v imenu države, ki naj bi bila po definiciji politična skupnost na določenem ozemlju bivajočega prebivalstva, ki ima namen doseči skupno blaginjo.«
»Saj,« je rekel prijatelj, medtem ko je pospeševal korak, kot da bi želel nadoknaditi metre, ki sva jih zamudila pod jesensko obarvanim drevesom. »Moralni hazard pravimo temu. Ne samo da državno lastništvo omogoča zlorabe za različne interesne povezave, vse skupaj nas najbrž tudi precej stane.«
»Stane,« sem ponovil za njim in iz spomina privlekel podatek, ki sem si ga zapomnil že pred leti, ko je bilo v naših logih še modno govoriti o vlogi države v družbi, predvsem pri lastništvu podjetij. Potem je tako ali tako vse potihnilo. »Gospodarska zbornica Slovenije je že pred kakšnimi desetimi leti objavila podatek, da negativni ekonomski vplivi vpetosti slovenske države v gospodarstvo po njenih izračunih znašajo 13 milijard evrov oziroma tretjino bruto družbenega proizvoda.«
»Saj,« je rekel še enkrat. »Mi pa imamo vedno več zavodov, inštitutov, centrov, uslužbencev in kar je še takšnega, ki od daleč resda dajejo upanje na boljši, hitrejši in enakomernejši razvoj celotne družbe, od blizu pa največkrat služijo samo izpolnjevanju interesov ozkih elit in organiziranih združb. Kot družba sicer napredujemo, ne vemo pa, kako bi bilo, če države na nekaterih področjih ne bi bilo.«
Prišla sva do cilja.
Pridi, te zapeljem domov,« me je povabil in tovariško pridržal vrata. »Na bencin.«
