Predsednica društva Verona pa je v okviru svojih rednih zaposlitev veliko delala z ljudmi z motnjami v duševnem razvoju, s pridruženimi vedenjskimi in čustvenimi težavami ter z mladostniki s težavami. Pri svojem dolgoletnem terapevtskem delu je zelo hitro spoznala, kako pomembni so pri tovrstni populaciji doslednost, empatija in postavljanje mej.
Društvu Vzgon - ime simbolizira podporo za premik naprej, za spremembe - se je Verona pridružila leta 2012. Sicer diplomantka filozofije in sociologije je bila najprej osem let zaposlena v javni upravi na Centru za usposabljanje v Radovljici, kasneje je delala v Dnevnem centru za otroke in mladostnike Žarek, zdaj pa je četrto leto zaposlena na področju osebne asistence v Zavodu LEPA SI. Njene redne zaposlitve se tako zelo povezujejo z dejavnostmi pri Vzgonu, kjer pa ni zaposlen nihče. Tu se združujejo strokovni in laični delavci in delavke, ki psihološko svetovanje, psihoterapije in različne delavnice izvajajo ob svojem rednem delu. »To je kar naporno, vendar se še nisem odločila za samostojno pot. Terapevtsko delo v Vzgonu je nekaj, kar me izpolnjuje, mi nudi strokovni izziv, spremembe pri ljudeh pa me navdajo z zadovoljstvom.«
Strokovni kompas
Kako pa je filozofinjo in sociologinjo zaneslo na področje socialnega varstva? »Poleg tega, da na mojem področju ni bilo tako lahko dobiti zaposlitve, sem že tekom študija poučevala študentko s posebnimi potrebami. Konec študija pa sem tudi sama nekaj časa obiskovala terapijo, kar je bila zelo dobra izkušnja. Dala mi je zagon in me navdihnila za študij zakonske in družinske terapije, transakcijske terapije in ostalih modalitet. Ves čas pa se izobražujem še naprej.« Veronina vztrajnost odseva tudi pri njenem stalnem izobraževanju in usposabljanju, kar je njen »strokovni kompas« pri delu z vsemi. »Težko bi delala z najzahtevnejšimi uporabniki s težjimi motnjami v duševnem razvoju, pridruženimi čustvenimi, vedenjskimi težavami in včasih tudi gibalnimi oviranostmi, če se ne bi ves čas strokovno izpopolnjevala.«
Tudi Verona ima pri svojem delu močan »vzgon«. Poleg stalnega strokovnega izobraževanja je to delo zanjo zelo izpopolnjujoče. Pomembno ji je, da v društvu stremijo k široki dostopnosti psihoterapije za vse, ne le za tiste, ki si jo lahko privoščijo. »Ves čas delujemo tako, da imajo socialno šibkejši brezplačne terapije, za tiste, ki so zaposleni, pa imamo subvencionirane cene. Tako me veseli, ko vidim pri ljudeh napredke in posledično bolje zaživijo. Zelo pridemo nasproti ljudem, se jim skušamo približat, sploh če so motivirani za delo na sebi.« Predsednica društva izpostavi tudi pomen modalitete, iz katere izhajamo. Njej je zelo pomembno, da človek prepozna, na katere stvari v življenju ima vpliv, na katere pa ne. Kje lahko s spremembo svojega vedenja kaj doseže in kje ne. »Včasih ljudje pričakujejo, da bo en pogovor rešil vse. Seveda pa čarobne palčke ni.«
Modra pomaranča
V zadnjih dveh letih so svoje delovanje razširili na delo z mladimi, saj je koronsko obdobje za seboj pustilo »razdejanje«. To obdobje se je posebej dotaknilo mladih, ki so bili v zadnjem triletju osnovne šole. »Že proti koncu osnovne šole so bili potisnjeni v izolacijo, ko so se morali vrniti, se je začela kazati anksioznost, težave z vzpostavljanjem odnosov. Potem pa pride z nadaljnjim šolanjem še velik korak zamenjave okolja.« Mladi so bili zelo zaskrbljeni, kako se bodo v novem okolju znašli, bodo vzpostavili stik z novimi sošolci. »To so res velike stiske, ko gredo v šolo, doživljajo celo panične napade.«
Sicer se Verono dotakne delo z vsakim človekom. Še posebej delo z mladimi, ki prihajajo iz težkih družinskih razmer, razdiralnih, nespodbudnih okoliščin in so potem zelo na robu. Zanimivo se ji zdi, kako dovzetni so mladi za pomoč, kako lahko je z njimi najti stik. Tudi sami si želijo sprememb, »da bi bila tam na koncu tunela neka luč, in njihova stiska ni nekaj, kar bo trajalo vse življenje«. Začutiti morajo, da imajo moč spreminjanja stvari, tudi če se včasih situacija zdi brezizhodna.
Med mladimi zaznavajo tudi željo po izogibanju neprijetnim čustvom. »To je tudi posledica časa in kulture, v kateri živimo. Vse bi radi čimprej. Odpravili anksioznost, se spopadli s stresom. Neprijetnih čustev ne dojemamo kot del vsakdana, ampak kot nekaj, česar se moramo znebiti. Ne smeš jokati, ne smeš se jeziti, ne sme te biti strah, samo smej se in bodi fajn.« Vse to, kot meni Verona, ni realno. »Čustva so kot vreme, enkrat sonce, drugič nevihta, s tem se je treba naučiti živeti. Čustveni odzivi so naravni, pomembno pa je prevzeti odgovornost za svoje vedenje.«
V okviru projekta Modra pomaranča mladim v stiski nudijo svetovanja. Le kje rastejo modre pomaranče? Verona se zasmeji. »Modra zato, ker je samo mladostništvo lahko velik paradoks. Prihaja do veliko razvojnih sprememb, drugačnega doživljanja okolice, sebe, včasih se res zdi, da je svet postavljen na glavo. Pomaranča pa je prispodoba za trdo, nagubano povrhnjico, pod katero se skriva zelo krhka vsebina.« Zelo veliko mladih se, kot razlaga Verona, srečuje s takšnimi in drugačnimi stiskami, veliko je samopoškodovalnih vedenj, samomorilnih misli, anksioznosti, depresije. Velikokrat težave predolgo skrivajo, dokler ne izbruhnejo na plan.
Tudi Veronika Šuštar je že v mladih letih spoznala, da ima mehko »pomarančno sredico« in je zelo dojemljiva za občutja drugih ljudi. Na začetku je svoje delo »nosila s seboj«. Z leti se je naučila s svojo empatijo upravljati. »Dobiš nek vpogled v človeka. Vidiš, kako se nekateri vedno znova ciklajo v določeno odnose ali celo rabijo neko dinamiko. Potem se okrepiš. Ko delam z ranljivejšo populacijo, hitro vidim, če kdo res želi sprememb ali ne.«