Uf! (Smeh.) Težko vprašanje, predvsem zato, ker ne vem, ali naj se malo pošalim ali pa naj filozofiram. Ampak če bi me danes predstavili prijatelju, bi verjetno rekla tole: sem Ajda, imam 33 let, po izobrazbi sem arhitektka, že dlje časa pa se trudim pisati literaturo. Področja mojega zanimanja, ki jih ni malo, se ves čas križajo, tako sem pisala za medije, sprva arhitekturne, potem še druge, in zdaj je tu knjižni prvenec. Zdaj morda zveni, kot da me določa zgolj moje delo; seveda ni čisto tako, je pa res, da se moje delovanje močno prekriva z mojimi interesi. In to me veseli, dopolnjuje in izpopolnjuje.
Glede na to, da je že vaš prvenec dobil kar dve nagradi, me zanima, zakaj ste se najprej odločili za arhitekturo. Zakaj ne recimo za študij, povezan s književnostjo?Dolgo časa nisem vedela, kaj bi študirala. Arhitektura se mi je zdela dobra izbira, ker pokriva mnoga polja mojega zanimanja, kot na primer umetnost, sociologijo, humanizem, psihologijo, znanost in tehniko, pa še bi lahko naštevala. Na sprejemne izpite sem se prijavila bolj iz radovednosti; zdelo pa se mi je, da če bom sprejeta, bo to znamenje, naj postanem arhitektka. To se je zgodilo in zdaj ne bi ničesar spremenila. Arhitektura se je izkazala za še bolj zanimivo in široko področje, kot sem predvidevala pred študijem.
Kaj pa je bil tisti ključni preskok proti pisanju, oziroma kako ste začeli pisati?Že vse življenje sem po malem pisala, vendar samo zase. V tretjem letniku študija arhitekture pa sem odkrila teoretski seminar pri profesorici Petri Čeferin, ki mi je pokazal, da je mogoče o arhitekturi tudi razmišljati in pisati. Temu seminarju sem lahko hvaležna, da sem se nato začela s pisanjem o arhitekturi, umetnosti in družbi tudi preživljati. Stopila sem v stik z različnimi revijami o arhitekturi, če bi lahko zanje pisala članke, kritike... In še danes je tako, da vsa področja, na katerih ustvarjam ali delam, na neki način povezuje pisanje.
Pa lahko ena oseba piše v toliko različnih žanrih in o tako raznovrstnih temah?Jaz mislim, da lahko. Sama sem recimo kar nekaj časa pisala za Koridor – križišča umetnosti, v redakciji za gledališče. In tam sem spoznala, da če je človek radoveden, razgledan in obvlada jezik, lahko piše o čemer koli, če se seveda določeni tematiki zares posveti oziroma se vanjo poglobi. Potem je potrebna le še vrlina pisanja.
Omenili ste pisanje za arhitekturne medije, vzporedno je nastajala poezija, toda kot prvenec ste izdali kratke zgodbe. Kako so prevladale?Rokopis zbirke poezije sem morda prezgodaj pošiljala po založbah, saj pretiranega zanimanja za izdajo ni bilo. Kljub številnim branjem in nekaterim objavam se najbrž prvenec poezije založnikom ni zdel kot smiselna naložba. Potem se je zelo spontano zgodilo, da sem v nekem obdobju brala veliko kratke proze in sem se začela bolj zanimati za to obliko ter jo raziskovati. In te kratke zgodbe so nemudoma dobile precej več pozornosti, zdi pa se mi, da je do izdaje mojega prvenca zdaj prišlo tudi zato, ker sem bila v vmesnem obdobju nekaj let bolj prisotna v medijih in v stiku s kulturno sceno. Moje ime se je začelo pojavljati v revijah, na spletu, in to bi utegnil biti eden izmed dejavnikov pri tem, da sem končno prišla do prvenca. Ker so me založniki že lahko nekam umestili.
Kako je treba v našem podalpskem prostoru sploh pristopiti k založbam?Nimam recepta. Mislim, da sem slab naslov za to vprašanje, saj je marsikateremu od slovenskih piscev uspelo izdati prvenec mnogo bolj zgodaj kot meni. Za objavo mojega prvenca so leta dela, pisanja in vztrajanja; nekatere kratke zgodbe sem tako objavila v revijah, sodelovala sem na natečajih, predvsem pa nisem nehala pisati. Na tej poti sem spoznala urednico mojega prvenca Veroniko Šoster. Ko sem zgodbe prvič zbrala v celoto, sem jih poslala na štiri založbe – tri so me zavrnile, le Veronika je v njih videla potencial. In ključ, ki mi osebno sicer ni všeč, je po mojem občutku pač res ta, da te morajo v tem podalpskem prostoru, kot ste dejali, ljudje osebno spoznati.
In nato ste za te zgodbe prejeli kar dve nagradi. Kakšen je zdaj občutek, je neprijeten ali pa ste dobili nekakšno potrditev in zadoščenje?Malo obojega! Nenavadno je dobivati toliko pozornosti, seveda pa sem vesela, da sta dve različni žiriji v moji zbirki zgodb našli kakovost. Zbirka je torej poštempljana in podpisana! Ob izidu si še zdaleč nisem predstavljala, ali bo knjiga sploh dobila bralke in bralce. Tako da nagradi sta neke vrste potrditev – predvsem sem z njo dobila potrditev, da moj pogled na svet ni samo moj, ampak da se v njem najdejo in znajdejo tudi drugi ljudje. In da sem z njimi na neki način povezana.
Kaj pa nagradi pomenita za vaše nadaljnje ustvarjanje? Sta vas vzpodbudili, da boste pisali še naprej, ali morda pomenita tudi neko breme?Ponovno je odgovor – oboje! (Smeh.) Zdi se mi, da mora biti moje naslednje delo vsaj tako dobro kot prvenec ali pa še boljše, da moram torej napredovati. Po drugi strani pa me skrbi, ker je zbirka Leteči ljudje nastala zelo sproščeno in tega vala morda ne bom več ujela. Bojim se, da bom padla v neko natančno pisanje in neskončno popravljanje...
In morda v samocenzuro?In v samocenzuro, seveda. Zato menim, da je moja prva naloga predvsem prevetritev, odmik od prvenca. In to, da se pisanja lotim neobremenjeno.
So sicer zgodbe nastajale razpršeno, skozi več let, ali z mislijo na neko celoto?Druži jih predvsem nastanek v zgoščenem obdobju enega leta epidemije in samote, ko sem bila miselno in fizično v enem samem prostoru. Najprej niso nastajale z mislijo na zbirko, toda ugotovila sem, da jih povezujejo enake ali pa vsaj podobne tematike. In da so skupaj kot nekakšna velika celota. Šele ko sem to odkrila, je prišlo do ideje o zbirki.
Pravite, da bo pritisk pri pisanju zdaj večji. Kaj pa tematsko? Se vam zdi, da ste z izidom prvenca prešli v neko novo obdobje, da je čas za nove teme?Mislim, da je s prihajajočim obdobjem povezana tudi moja biološka starost. Viharna obdobja dvajsetih so mimo, zares sem odrasla in prvič se mi zdi, da sem podobna sama sebi. Posledično so se spremenili tudi motivi oziroma teme mojega pisanja. Ne iščem se več... No, še vedno se, ampak ne v isti meri kot prej. In z veseljem pričakujem, kaj bo sledilo v mojem razvoju. Morda pa se mi čez nekaj let popolnoma odpelje. (Smeh.)
Je ravno ta svobodnost vaše poti, ki vas je vodila od arhitekture do prvenca, tudi razlog, da se ne obremenjujete preveč s tem, kako bo s pisanjem v prihodnje?Morda. Rada imam ljudi, ki so široki, ki niso osredotočeni le na eno samo tematiko in življenja nimajo začrtanega do potankosti. Sama se ne vidim zgolj kot arhitektko ali zgolj kot pisateljico. Sem še sto drugih stvari. In v svojem bistvu sem Ajda, del mene pa sta tudi pisanje in arhitektura; vsa ta znanja pridno izkoriščam. In hvaležna sem, da je moj prvenec izšel šele zdaj. Kajti zdi se mi, da sem zdaj zares zrela in svoja, da je torej moj prvenec res moj in da bom nanj ponosna vse življenje. Da torej čez leta nanj ne bom gledala z grozo. Da pa sem prišla do njega, so bila potrebna vsa pridobljena znanja in nešteto različnih služb ter projektov.
V več intervjujih ste dejali, da se vaš proces pisanja vedno znova spreminja. Ampak kaj pomeni, da je vsakič drugačen?S tem procesom ne mislim na drugačen pristop za vsako zgodbo, ampak za vsak projekt. Leteči ljudje so nastajali v trenutku, ko mi je to ustrezalo. Poezija je nastajala pred tem, ko sem bila tudi kot človek drugačna. Trenutno pa čutim, da sem morda pripravljena napisati nekaj daljšega, nekaj romanesknega. In če se bo zares izkazalo, da je pred menoj roman, potem bo proces pisanja spet povsem drugačen kot ta, ki ga poznam do zdaj. Všeč mi je izjava Sheile Heti, ki pravi, da je ne zanima, kakšna je knjiga, ampak kakšen človek mora postati, da bi lahko napisala tako knjigo. Kar pomeni, da se moraš kot oseba ves čas spreminjati – za vsako novo knjigo oziroma delo.
In kakšen človek ste zdaj, ko je za vami večkrat nagrajeni prvenec?Zdaj sem pa pisateljica! (Smeh.) Tega naziva sicer sploh ne maram, zdi se mi, da je prežet z neko mistifikacijo in negativno konotacijo. Čeprav morda ravno takrat, ko si ga nadenemo, pisatelji in pisateljice to besedo tudi odrešujemo teh konotacij. Toda vseeno raje, kot da bi si nadevala oznake, rečem, da sem študirala arhitekturo, delala v medijih in leta 2022 izdala literarni prvenec.
Ste torej onkraj kategorij, povsem samosvoj univerzum...Če nas kot človeka stvari zanimajo in ne živimo od strahu, potem nam je dostopno marsikaj. Krasno je, ko se kategorije prekrižajo in nastane nekaj povsem novega, kar je bilo pred tem nepredstavljivo. Pot je seveda trnova. Marsikaj moraš preizkusiti in slediti temu, kar te navdaja z navdušenjem. In potem se pred teboj izriše pot. x