Prepovedal bi to anonimno pametovanje že zaradi UI, ki tudi na tem gradi svoje algoritme. Nekako takole gre: UI ima tako ogromno kapaciteto svojega »spomina«, da vanj shrani vse, kar koli je bilo kadar koli napisano, fotografirano ali filmano (knjige, prispevki in filmčki v katerih koli medijih ali internetu). Vso to množico podatkov UI razporeja več ali manj le po enem kriteriju: po statistični pojavnosti. V nasprotju s tem pa človeški um (zavest) pridoda vsaki informaciji-podatku neko težo (vrednost) in jih glede na ta kriterij razporedi po (subjektivni) vrednosti. Npr. informacije o solidarnosti Slovencev v teh dneh bodo visoko po pomembnosti v zavesti človeka. Za »zavest« UI pa so vsi podatki enakovredni, razlikujejo se le po statistični pogostosti pojavljanja. Računalniku je povsem vseeno, ali napiše 0,01 ali 1 milijon evrov. Zato ste lahko dobili po pošti zahtevek za vračilo dolga Fursu, čeprav ste bili dolžni samo 1 cent.
Enako bodo za UI vsi podatki enakovredni in ker je med temi podatki več nebuloz, izražanja sovraštva, zaničevanja, žalitev … bo zgradila algoritme, ki bodo smatrali, da je vse to normalno v človeškem življenju. In ko bo dobila ali ji bomo dali oblast nad človekom (ker je neskončno sposobnejša, hitrejša, natančnejša … kot človek), bo tudi z nami ravnala tako (zaničljivo, sovražno, žaljivo, soočeni bomo z nebulozami, idiotizmi, nerešljivimi situacijami, kot je recimo iz literature znani kavelj 22 ali kafkovski proces). K temu pa obilno prispevajo ravno taki umotvori, ki so plod svobode govora.
UI bi lahko postala učinkovito orodje tudi za udejanjenje neposredne demokracije (ker na podlagi obdelave obsežnih digitalno zapisanih podatkov in definiranih potreb prebivalstva lahko predstavi najprimernejše rešitve) le v enem primeru: če bi zmogli poleg statističnega vrednotenja vsakega podatka-informacije vanjo vnesti še en kriterij, ki ga je pred tri tisoč leti povedal že Konfucij. Tako imenovano zlato pravilo: kar ne želiš, da kdo stori tebi, ne stori ti drugemu.
Že pri uporabi koncepta svobode govora naj bi ljudje maksimalno upoštevali to pravilo. Pri ustvarjanju UI pa jo je treba še »naučiti«, da bo v svoje algoritme, ki si jih bo pisala sama, vključila celo zaporedje ukazov, kaj pomeni storiti dobro ali slabo človeku. Če ji bo pisal algoritme človek, je to še vedno samo robot. Zato bo najbrž treba zanjo napisati posebne programe, da bo, kot je v enem prvih znanstveno fantastičnih romanov leta 1942 Isaac Asimov (Jaz, robot) napisal tri zakone robotike. Prvi je, da robot človeka ne sme poškodovati oziroma s svojim nedelovanjem dopustiti, da bi se človek poškodoval. Kasneje mu je dodal še ničtega (najmočnejšega), da mora robot delovati v interesu človeštva, saj je človeštvo pomembnejše od posameznika.
Kaj pa UI? Zaenkrat je rešitve njene »inteligence« Hawkings označil za pogreb človeštva. Je bilo od njegove smrti kaj napredka?
Uroš Blatnik, univ. dipl. psih., Ljubljana
