Slovenski izkupiček alpske smučarske sezone svetovnega pokala je slab. Slovenija je na 74 tekmah (39 ženskih in 35 moških) osvojila 1227 točk in v pokalu narodov zasedla skromno enajsto mesto. Nazadnje slovenski alpski smučarji niso bili med najboljšo deseterico v sezoni 2006/07, ko so osvojili 1161 točk. Turbulentna sezona se je kazala tudi v vodstvu panoge, ki je sredi sezone v ženski reprezentanci tehničnih disciplin zamenjala trenerja, saj poskus, da bi Ana Bucik, Andreja Slokar in Neja Dvornik delovale kot ekipa, ni obrodil sadov. S tremi uvrstitvami na veleslalomski zmagovalni oder je bil najboljši Slovenec Žan Kranjec, ki v svoji paradni disciplini ni ubranil lanskega tretjega mesta v skupnem seštevku, najboljšo uvrstitev pa je minuli konec tedna na finalu z drugim mestom v smuku dosegla Ilka Štuhec. V prihodnjih dneh se v slovenskem alpskem smučanju, ki je z dobrimi tremi milijoni proračuna med najbogatejšimi slovenskimi športnimi panogami, pod vodstvom novega predsednika zbora in odbora Janeza Bijola obetajo spremembe.
Ženske
Ana Bucik – 3: Na uvodni tekmi sezone v Söldnu je z enajstim mestom najbolje startala v svetovni pokal ter imela razlog za optimizem. Izkazalo se je, da je bila to njena najvišja uvrstitev v sezoni, v kateri se v zadnjih dveh sezonah šesta in osma slalomistka skupnega seštevka svetovnega pokala v svoji najboljši disciplini sploh ni uvrstila na finale najboljših 25. Predvsem zaradi njenih slabih rezultatov sta vodja reprezentanc Janez Slivnik in vodja panoge Miha Verdnik sredi sezone odslovila trenerja Gregorja Koštomaja in na njegovo mesto pripeljala Mitjo Kunca. Rezultatskega napredka pri 30-letni Novogoričanki, ki se je kot zadnja uvrstila na veleslalomski finale, ni bilo.
Neja Dvornik – 7: V mladinski konkurenci je tri sezone krojila vrh svetovnih prvenstev, medtem ko v svetovnem pokalu ni dosegala vidnejših uvrstitev. V tej sezoni je 23-letna Korošica zablestela in nepričakovano postala najuspešnejša slovenska slalomistka, ki jo je na finalu zgolj tri stotinke ločilo od uvrstitve na zmagovalni oder. Zanimivo je, da je bila najboljša ob koncu sezone, medtem ko v preteklosti ni veljala za športnico, ki bi bila najbolje fizično pripravljena. Očitno sta s trenerjem Denisom Šteharnikom našla sinergijo, s katero bo imela v prihodnosti višje cilje. Vse bolje se sooča s pritiskom, ki ga bo doživela vse več, saj se ne bo mogla več skrivati za sotekmovalkami.
Meta Hrovat – brez ocene: Dvakratna mladinska slalomska svetovna prvakinja se je predlani presenetljivo odločila, da končuje športno pot. Po enem letu se je premislila, se vrnila na smuči, a starta v svetovnem pokalu ni dočakala, saj je po poškodbi hrbta pri 25 letih še enkrat oznanila slovo. V nasprotju s prvič ga je sporočila na družbenih omrežjih. V karieri je sodelovala z nekaterimi najboljšimi trenerji na svetu, se štirikrat na veleslalomskih tekmah svetovnega pokala uvrstila na zmagovalni oder, a svojega potenciala ni v celoti izkoristila.
Andreja Slokar – 4: Za Ajdovko je najtežja sezona svetovnega pokala. Po enoletni odsotnosti zaradi operacije kolena si je obetala hitrejšo vrnitev v svetovni vrh. Novembra in decembra je z uvrstitvama med najboljšo deseterico kazalo, da se pobira, a je nato padla v rezultatsko krizo, iz katere je ni rešil niti nekdanji trener Boštjan Božič, ki ga je odslovila med zdravljenjem poškodbe. Ob koncu sezone 26-letna Primorka ni imela hitrosti na smučeh, ki jo je krasila v preteklosti, zato je njena prihodnost nepredvidljiva.
Ilka Štuhec – 6: S 33 leti najstarejša slovenska alpska smučarska reprezentantka še nikoli v sezono ni vstopila tako optimistična kot lansko jesen. Razlog so bile vrhunske priprave v Južni Ameriki. Realnost je bila precej slabša, saj dvakratno smukaško prvakinjo zanimajo najvišja mesta, ki jih po lanski sezoni, ko se je znova prebila v svetovni vrh, vse do zadnje tekme sezone ni dosegala. Dokler bo vztrajala, bo verjela v svoj uspeh. Žal le smukaški, saj je v superveleslalomu v zadnjih petih sezonah izgubila stik z vrhom.
Moški
Rok Ažnoh – 4: Kot mladinski svetovni prvak v smuku si je lani priboril vstopnico za finale svetovnega pokala, kjer se je v kraljevi disciplini prvič pomeril z velemojstri in zasedel zadnje mesto. V tej sezoni je nastopil na treh tekmah svetovnega pokala na dveh prizoriščih, vselej v hitrih disciplinah. V evropskem pokalu je nastopil na 16 tekmah, njegova najboljša uvrstitev pa je 15. mesto. Očitno se pri Ažnohu kaže napredek v razmišljanju vodstva panoge, saj na nižjih ravneh tekmuje tudi v veleslalomu in ni zgolj specialist za hitre discipline, kar je bila pri številnih tekmovalcih praksa preteklosti. Na dveh tekmah FIS ob koncu sezone je bil v bazični disciplini alpskega smučanja sedmi in osmi. Ob Mihi Oserbanu velja za najobetavnejšega slovenskega alpskega smučarja.
Martin Čater – 1: Že sezono 2022/23 je imel kot nekdanji zmagovalec smukaške tekme svetovnega pokala z osvojenimi 70 točkami slabo. V minuli je zbral vsega šest točk in poskrbel za največje razočaranje v moškem delu reprezentance svetovnega pokala. Če bo panoga v 31-letnega Celjana še vlagala evre, jih ima res preveč, potem ko je blagajna po odpadlih dveh tekmah svetovnega pokala v Kranjski Gori izpraznjena.
Štefan Hadalin – 1: Prekinil je tretjo sezono zapored, tokrat zadnjo, in oznanil konec športne poti. Pred sezono je razlagal, kako se z menjavo smučarske opreme na smučeh spet počuti bolje, da ima visoke cilje in da ima v Sergeju Poljšku novega slalomskega trenerja, ki mu povsem zaupa. Izkupiček je bil, da na devetih tekmah svetovnega pokala v tej sezoni ni osvojil niti ene točke. V zgodovino slovenskega alpskega smučanja se bo zapisal kot svetovni podprvak v alpski kombinaciji leta 2019.
Miha Hrobat – 6: Na osmih smukih v tej sezoni je sedemkrat osvojil točke, enkrat pa odstopil. Nagrada je bila njegova prva uvrstitev na finale svetovnega pokala v kraljevi disciplini alpskega smučanja, ki pa jo zaradi odpovedi tekme ni dočakal. Dvema enajstima mestoma v tej sezoni manjka kakšna odmevnejša uvrstitev, ki jo je 29-letni smučar sposoben doseči. Ob uspešni smukaški sezoni je Kranjčan dokaz zgrešene politike slovenskega alpskega smučanja. Leta 2015 je bil namreč mladinski svetovni prvak v superveleslalomu. V nadaljevanju športne poti se je specializiral za hitre discipline in pozabil na vijuganje. Rezultat: v zadnjih treh sezonah je v superveleslalomu le enkrat osvojil točke svetovnega pokala, letos nobene.
Žan Kranjec – 7: V minuli sezoni je dosegel tri uvrstitve na zmagovalni oder. Z njimi je potrdil, da je najboljši slovenski alpski smučar. Potrdil pa je tudi, da pri 31 letih še vedno ni konkurenčen najboljšim na soljenih progah, ki jih je zaradi toplih zim vse več. Zato je na zadnjih štirih veleslalomih dosegal uvrstitve od sedmega do 17. mesta in ni ubranil lanskega tretjega mesta v skupnem seštevku discipline. Sedmo sezono zapored je končal med najboljšo sedmerico na startni listi discipline, kar ni uspelo nobenemu njegovemu tekmecu.
Tijan Marovt – 2: 41-krat je startal v svetovnem pokalu in osvojil 0 točk. Ker slovensko alpsko smučanje zaradi preteklega zanemarjenja mladega vala nima obetavnejših tekmovalcev, vodstvu ne preostane drugega, kot da verjame v Marovta in ga spodbuja, naj vztraja. Štajerec pri 25 letih ni več najmlajši, po zagotavljanju stroke pa je zelo hiter na treningih. Toda na treningih smuča v razmerah, kot jih imajo na tekmah najboljši, medtem ko sam nosi visoki startne številke. Na vseh ravneh je v tej sezoni tekmoval 19-krat, dosegel eno zmago na tekmi FIS ter dve šesti in enajsto mesto na evropskem pokalu, kar kaže, da je lahko hiter. Dvakrat se ni uvrstil na drugo progo, na vseh drugih tekmah pa je odstopil. Statistika, ob kateri bi se moral pogledati v ogledalo.
Nejc Naraločnik – 2: Podobna statistika svetovnega pokala kot pri njegovem vrstniku Tijanu Marovtu. V svetovnem pokalu je še en specialist za hitre discipline v slovenski reprezentanci startal 17-krat, osvojil pa 0 točk. V tej sezoni je startal sedemkrat, njegova povprečna uvrstitev pa je 47. mesto. Svetli preblisk sezone je s četrtim mestom dosegel januarja na smuku evropskega pokala v Tarvisiu, ob koncu sezone pa je bil na drugorazrednih tekmovanjih 23. ter dvakrat 36.
