#intervju Rajko Grlić, filmski režiser: Ko se dotakneta dve koži, gre ideologija k vragu

Nimam težav zaradi tega, kajti še nikoli me ni nihče vprašal, kateri religiji pripadam. V Ameriki pač obstaja nenapisano pravilo, da se ljudi ne sprašuje o finančnem stanju ter verski ali spolni usmeritvi; in to pravilo praktično nima izjem. Na univerzi v Ohiu, kjer že trideset let predavam teorijo filma, je kapela, ki nima nikakršnih oznak in v njej potekajo obredi vseh ver. Nedavno sem bil tam na poroki, kjer sta rabin in katoliški duhovnik skupaj poročila par, nevesta je bila Judinja, ženin pa katolik. No, sicer pa tudi v Jugoslaviji nisem imel nobenih težav, ker nisem bil član zveze komunistov.

V resnici nisem nikoli načrtoval knjige, to so v resnici moje zabeležke iz tridesetletnega izseljenskega obdobja, ki sem jih shranjeval v računalniški mapi z naslovom Zapiski za filme, ki jih ne bom nikoli posnel. V njej so se začele postopno nabirati zgodbe o ljudeh, ki jih poznam, o raznih dogodkih, različne asociacije in opombe, utrinki ob stvareh, ki sem jih doživel – vse to brez kakega posebnega sistema ali reda. Nekega dne sem začel to snov natančneje pregledovati, saj se mi je zdelo, da imajo vse te zgodbe marsikaj skupnega in da bi bilo treba te koščke urediti po neki logiki, naj bo posredna ali pa neposredna.

Ravno takrat sem izvajal tudi neko interaktivno filmsko šolo, ki je bila leta 1998 celo razglašena za najboljši multimedijski tečaj na svetu. Zanjo sem pripravljal tudi slovar filmskih pojmov in zazdelo se mi je, da je mogoče mnoge izmed teh zgodbic tako ali drugače umestiti pod katero od omenjenih gesel, ki jih je bilo kakšnih sto. Tako sem začel iskati vzporednice med filmskim slovarjem in temi zgodbami, in nastala je knjiga, oblikovana po abecednem redu filmskih pojmov, kar mi je obenem omogočilo, da v tej tako imenovani avtobiografiji – kjer smo seveda običajno vsi boljši, lepši in pametnejši, kakor smo bili v resnici – malo omilim osredotočenost nase in se izognem narcisoidnim vodam.

Praga je bila nenavadna izkušnja. Ko imaš devetnajst let in začutiš okoli sebe neko vrvenje, pa tudi možnost, da trd socialistični sistem dobi bolj človeški obraz, se nad tem hitro navdušiš – o tem gibanju za spremembe sem takrat posnel celo film, Mi iz Prage. Ko pa pred očmi takega mladeniča možnost utopije povozijo tanki, iluzija hitro izgine. Po navadi potrebujejo ljudje kar dosti časa, da se znebijo iluzij, v tem primeru pa je bil ta proces zelo hiter, saj so se razblinile v manj kot pol leta.

Ostaja pa iz tistega časa kar precej anekdot, ena od njih recimo govori o tem, kako je FAMU ostal edina neodvisna državna ustanova v Pragi. Takrat je bil namreč dekan akademije Antonín Martin Brousil, suhljat človek, ki je vedno hodil oblečen v črno in se pri tem igral s svojim rdečim šalom – on je bil pravzaprav tisti, ki je češki film popeljal v svet. Imel je namreč stanovanje v Cannesu, ki ga je plačevala češka vlada, on pa je tja na zelo moder način plasiral režiserje, kot sta bila Miloš Forman in Ivan Passer. Enako so počeli tudi Rusi, ki so prav tako imeli človeka, ki je v Cannesu barantal s filmi – recimo, dobili boste novi film Sergeja Paradžanova, Andreja Rubljova pa ne. To so klasična festivalska dogovarjanja, s kakršnimi se je ukvarjal tudi naš dekan; predaval nam je sicer zgodovino sovjetskega filma, vse od leta 1905 naprej, ko so bili posneti prvi ruski filmi. Ti se niso ohranili, obstajajo pa razne skice, nekakšni scenariji in podobno. Kakor koli, izpit pri njem je bil najtežji na akademiji, trajal je dve ali tri ure, vmes smo šli na kosilo, potem pa nadaljevali. Na predavanjih smo si ogledali ogromno filmov, nekateri so bili zares veličastni – še veliko let pozneje sem jih znal iz glave našteti vsaj 40.

Ko so med praško pomladjo ruske enote vstopile v Prago, da bi zatrle spremembe, so šli vojaki od ene ustanove do druge – FAMU stoji nasproti Narodnega gledališča, zraven Akademije znanosti in drugih kulturnih institucij – in jih zasedli. Tako je tudi k nam prišla četa ruskih vojakov s poročnikom. Stal sem na notranjem balkonu te prekrasne palače, nekaj oborožencev je že krenilo po stopnicah, takrat pa je pred njih stopil naš dekan in po rusko rekel: »Stojte! To je svetišče sovjetskega filma, tukaj vam ni treba biti!« In vojaki so se obrnili in odšli. Tako je torej filmska akademija ostala edina ustanova v Pragi, kamor Rusi niso nikoli vstopili.

Bolj kot izdala bi rekel, da jih je razočarala. Ti režiserji so bili v mladosti skojevci in komunisti, ki so verjeli v nov, boljši svet. Tudi sam sem odraščal v taki družini in poznam to vero, kot tudi vem, da so postopoma spoznali, da ima ta novi svet vse več in več napak in da se njihove sanje ne bodo uresničile. S svojimi filmi so želeli sporočiti »sanjam«, da so jih zavajale in da resničnost, kakršno živijo, ni tista, ki so jo pričakovali. Ti filmi so dihali z izrazito jasnimi stališči, v človeška življenja in svetove so vstopali na popolnoma drugačen način od uradne kinematografije, govorili so o tistih, ki so bili odrinjeni na rob takratne družbe. Zato so jih politiki tudi označevali kot »črni val«, saj so prikazovali trpek, mračen vsakdanjik. Pripadniki praške šole moje generacije smo občasno snemali še bolj kritične in politične filme, vendar smo jih zavili v drugačen ovoj – film ni enodimenzionalna umetnost, imeti mora plasti, tako kot torta. Na površini lahko zabava, spodaj pa ponuja neko čisto drugo vsebino. Drugače kot režiserjem črnega vala je nam uspelo snemati filme, ki so imeli občinstvo, a so vseeno zmogli opozoriti tudi na stvari, ki niso bile prijetne za sistem, v katerem smo živeli.

Svoj zadnji film sem posnel ravno v Sloveniji, njegov naslov je Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba – in tako tudi res mislim. Vsaka zgodba je v osnovi ljubezenska zgodba; ker pa moji junaki živijo v teh krajih, ki jih določa politika, so tudi njihova življenja pogojena z njo, pa naj si to želijo ali ne. Boj za intimnost je sestavni del boja proti politiki in trk teh dveh svetov, ljubezni in politike, ponuja najboljše zgodbe. Nekatere od njih imajo v sebi več erotičnega, druge manj – ko se denimo dotakneta dve koži, gredo vse ideologije k vragu, lahko pa je ljubezenska zgodba zgolj osnova za pripoved o pohlepu in kapitalizmu, ki ga živimo. Skratka, ljubezen je tema, ki me najbolj priteguje in s katero se najraje ukvarjam, trudim pa se, da bi o njej govoril z različnih perspektiv in da se pri svojem delu ne bi ponavljal.

Sovraštvo, ki traja že trideset let in ki je posledica vojne, ki je omogočila lokalnim oblastnikom, da ostanejo pri koritu. Zato to sovraštvo zalivajo kot najlepši vrt, kajti na tem vrtu raste njihova moč – sovražnika potrebujejo, ker ta utrjuje njihovo oblast. Slovenija se je iz tega gnojišča izvlekla brez hujših posledic, saj je imela ob svojem rojstvu na vrhu normalnega človeka, to je bil Milan Kučan. Hrvaško je vodil nenormalen človek, general JLA, Franjo Tuđman, Srbijo pa še bolj nenormalna oseba po imenu Slobodan Milošević. Oba sta oblikovala pravila igre, po katerih tu živimo še danes. Zato je Slovenija normalna, Hrvaška na meji med resnico in lažjo, Srbija pa še globlje. In to je vse, kar imam povedati o politiki.