V knjigi Trnovski tičarji in solatarice pripoveduje Mojca Tercelj, da so zelenjavarice iz Trnovega – Salatendorf omenjene že leta 1826 v Tržnem redu. Prodajale so doma pridelano zelenjavo: parizarico, paradižnik, korenje, por, kuhinjska zelišča in okrasno cvetje, in seveda ljubljansko ledenko – ajserco. V času mojega študija na fakulteti za arhitekturo v zgodnjih šestdesetih letih sem na poti od Streliške ulice do fakultete srečeval trnovske branjevke, ki so s cizami tovorile svoje pridelke na ljubljansko tržnico in se s tržnice popoldne vračale domov. Petdeset let kasneje je bila na tržnici le ena sama trnovska ciza z zadnjim branjevcem.
Maja 2010 sva skupaj s Petrom Kerševanom predlagala Mestni občini Ljubljana bronasto skulpturo branjevke s cizo v naravni velikosti z makrolokacijo ob izlivu Gradaščice v Ljubljanico s pogledom na Grad, ki bi popestrila promenadno pot od Brega do Špice v spomin na trnovski in krakovski poklic in mestno tradicijo. Predlog je podprl Etnografski muzej in komisija Mestne občine Ljubljana za javne spomenike in obeležja je 20. maja 2010 odobrila najin predlog. MOL je odločila, da razpisno dokumentacijo za kiparsko delo izdela Etnografski muzej, midva pa sva zapisala, da ne bova izbrala kiparja »s posluhom za figuraliko in ustreznim tehničnim znanjem«, kot je bilo zapisano v Delu 21. 5. 2010, temveč ga bo izbrala strokovna komisija, postavitev spomenika s točno lokacijo pa bo določila žirija v sodelovanju z MOL in občani, sva zapisala gospodu Koželju in Alešu Čerinu. Potem pa vse tiho je bilo.
4. 7. 2015 in 20. 6. 2016 sva v Delu opozorila gospoda župana, da je MOL odobrila postavitev obeležja solataricam, zgodilo pa se ni nič. 9. 11. 2016 je podžupan Aleš Čerin sporočil, da na Mestni občini še vedno razmišljajo »o postavitvi spomenika solataricam kot dobrodošlo počastitev zgodovine tržnice. MOL podpira zaznamovanje spomina na trnovske in krakovske solatarice, ki so imele v preteklosti pomembno vlogo pri oskrbi meščanov z zelenjavo in s svojo vsakdanjo navzočnostjo mestu pustile svoj pečat.« 8. 6. 2017 je Blaž Peršin, direktor Mestnega muzeja, opozoril, da se proizvodnja doma pridelane zelenjave v mestu vztrajno umika množičnemu uvozu iz Italije in Nizozemske in ena in edina trnovska ciza, s katero njegov sorodnik Andrej Peršin vozi zelenjavo na ljubljansko tržnico, bo ostala doma. Poudaril je pomembnost lokalne pridelave z vrta na domači pult, saj s tem čuvamo tudi svojo identiteto.
Zgodovina solataric na ljubljanski tržnici se je po sporočilu Tamare Čalošević letos res končala. Z načrti MOL o gradnji garaž pod tržnico pa bo konec tudi za preostale branjevce in branjevke, ki z bližnjih kmetij vozijo svoje pridelke na tržnico in z doma pridelano zelenjavo še vedno oskrbujejo občane. Preselitev stojnic in dolga gradbena doba bi zadala smrtni udarec prodaji lokalne hrane, s tem pa tudi naši tradiciji.
Leta 2014 sva s kolego Kerševanom predlagala tudi spominsko obeležje čevljarja v bližini Čevljarskega mosta na Jurčičevem trgu ali ob zadnji zgradbi nekdanje Čevljarske ulice ob Zlati ladjici, ki jo je uničil potres, na območju, kjer so domovali in delali v srednjem veku čevljarji. Za predlog ni bilo interesa. Leta 2015 sva opozorila na razpadajoči spomenik na križišču Karlovške in Janežičeve ceste, naslonjenega na grajski hrib. Nihče ni vedel, kdaj je bil postavljen in komu je bil namenjen. Arhitekt Koželj je predvideval, da gre za nekdanjo mitnico. Preuredila sva ga z dodatkom zmaja v spomenik »pozdrav Ljubljane«, ta predlog pa je bil seveda tudi zavrnjen.
S predlogom spomenika leta 2016 sva želela obuditi spomin na Kurjo vas (nemško Hünnersdorf), za katero danes skoraj nihče ne ve. Je izbrisana iz kolektivnega spomina Ljubljančanov, čeprav je bila nekoč pomembno predmestje ob starodavni Dolenjski cesti, kjer je danes Botanični vrt. Spomenik s kurjo družino na piedestalu v naravni velikosti ne bi bil posebno velik izdatek, a je MOL predlog jezno odklonila, »ker spomenik Kurji vasi ne spada v Ljubljano«. Enako usodo je doživel predlog informacijske točke na Špici, svetilnik, ki osvetljuje tudi maketo kolišča, uničenega na Špici leta 2010.
Prof. dr. Bogataj je 2016 napisal pismo podpore: »Sem zagovornik postavljanja obeležij, ki prikazujejo značilnosti našega mesta. Menim, da je v Ljubljani dobro poskrbljeno za razne pomembne osebnosti, skoraj popolnoma pa so prezrte značilnosti vsakdanjikov, kot so n. pr. skulpture trnovske solatarice, čevljarja pri čevljarskem mostu, tudi Kurji vasi in še bi lahko našteval.«
Res je, v mestu so postavljeni številni spomeniki naše politične preteklosti, spomeniki tujim velikanom na kulturnem področju, pa tudi nesrečni »meki Ć«, za spomenike naše narodne preteklosti pa ni prostora in interesa.
Milan Zdravko Kovač, u. d. i. a., Ljubljana
